Kako teče kazenski postopek


Kazenski postopek se običajno začne z vložitvijo kazenske ovadbe s strani oškodovanca, tretje osebe ali same policije oziroma tožilstva. Na podlagi podane kazenske ovadbe policisti pridobivajo dokaze in zbirajo obvestila od prič in od osumljenih, v nadaljevanju pa zadevo odstopijo v reševanje na pristojno Okrožno državno tožilstvo. V nadaljevanju predkazenskega postopka tožilec vodi in usmerja postopek in po potrebi predlaga, da se uvede preiskava. Preiskava se vodi pred preiskovalnim sodnikom, ki zgolj uvede preiskavo in izvaja tiste dokaze, ki jih je predlagalo tožilstvo ali druge osebe, ki sodelujejo v predkazenskem postopku. Ob zaključku preiskave pa zadevo pošlje nazaj tožilstvu, ki se odloči ali bo vložilo obtožni predlog zoper osumljenca ali pa bo ovadbo zavrglo, torej kazenskega postopka ne bo nadaljevalo. Povedano drugače, tožilec je tisti, ki se odloči ali bo postopek nadaljeval ali zaključil, funkcija preiskovalnega sodnika pa je zgolj v vodenju in usmerjanju pri vodenju preiskave, ne odloča pa preiskovalni sodnik o tem, ali se bo nekoga obsodilo ali oprostilo obtožbe.

Če je vložena obtožnica oziroma obtožni predlog s strani tožilca, potem se zadeva preda na pristojno Okrajno ali Okrožno sodišče, ki obravnava zadevo. Običajno od vložitve obtožnega akta pa do razpisa predobravnavnega naroka ali glavne obravnave traja eno do tri leta, odvisno v katerem mestu v Sloveniji. V večjih mestih, kjer so večji sodni zaostanki, je doba daljša, v manjših mestih pa je zadeva lahko prej na vrsti. Ko je enkrat uveden postopek na sodišču, je od obsega samega postopka odvisno, koliko časa bo trajala zadeva - običajno nekaj mesecev, v hujših zadevah pa tudi kašno leto ali več. Potem, ko sodišče izvede vse dokaze, se izreče (ustno) sodba na koncu zadnje obravnave (za razliko od civilnih sporov, kjer sodišča skoraj nikoli ne izrečejo sodbe takoj po koncu postopka, ampak šele čez mesec ali več le-ta izide pisno). Zoper sodbo je mogoče vložiti pritožbo na višje sodišče. V primeru pogojne obsodbe je potrebno pritožbo napovedati na samem naroku ali v roku 8 dni. Višja sodišča v Sloveniji so štiri in običajno porabijo eno do dve leti, da izdajo sodbo.

Po odločitvi višjega sodišča je mogoče vložiti izredna pravna sredstva na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in kasneje na Ustavno sodišče Republike Slovenije ter Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Več o tem najdete na človekove pravice in evropski spori.


Nikoli ne dajajte izjav na policiji / policistom


Kot je bilo že omenjeno na prejšnji strani, nikoli ni smiselno dajati izjav na policiji brez odvetnika. Iz pričujočega predavanja, ki sta ga na ameriški fakulteti imela profesor prava James Duane in policist Georga Bruch, je izredno tvegano dajati kakršnekoli izjave na policiji. Navedeno je pomembno predvsem s stališča taktik in metodik policijskega zasliševanja, saj bodo policisti uporabili sleherno informacijo, ki jo boste izdali, v svojo policijsko korist. Tudi iz naše prakse izhajajo primeri, ko smo poskušali policiste argumentativno prepričati v nedolžnost naše stranke ali v dokaze, ki kažejo na to, da je naša stranka bistveno manj vpletena v določen postopek kot zatrjuje policija, vendar pa z navedenim nikoli in nikdar nismo uspeli. Kot izhaja iz prispevka profesorja Duana, je slednji celo omenjal primer, ko se je nek kazenski odvetnik zagovoril na policiji, ko je mislil, da jih bo prepričal v svojo nedolžnost, v bistvu pa je le tem izdal eno neumno informacijo, ki ga je na koncu pripeljala do obsodilne sodbe.

Dejstvo je, da ima glavno vlogo pri odločanju ali se bo kazenski postopek nadaljeval ali ne tožilec, zato je nesmiselno pričakovati, da bo policija odstopila od pregona samo zato, ker ste vi ali kakšna druga priča »policijo prepričali« v svojo nedolžnost. V enem od naših primerov je bil obdolženi osumljen storitve kaznivega dejanja tatvine, pri čemer pa noben materialni dokaz (kamere, ki so bile na objektu, priče, prstni odtisi ali kaj podobnega) ni bil najden na kraju kaznivega dejanja. Tri mesece po kaznivem dejanju so policisti po nesreči našli lepilni trak, ki je bil nalepljen na senzorju alarma. Na tem senzorju alarma naj bi bili poleg dveh drugih oseb najdeni še sledovi DNK-ja naše stranke (torej DNK treh oseb). Naša stranka je v razgovoru s policijo povedala, da je pred časom nek lepilni trak res dajala dvema osebama in da je verjetno to njun lepilni trak. Teh oseb ni želela izdati. Izvedenec za DNK je izpovedal, da sledovi DNK lahko ostanejo na takem lepilnem traku tudi od enega do pet let ob ugodnih vremenskih razmerah, zato je obstajala velika verjetnost, da naša stranka ni imela nobene povezave s samim kaznivim dejanjem. Ker je obstajala verjetnost, da bo obdolženi obsojen na koncu postopka, smo se s tožilstvom poravnali in priznali krivdo. Tožilka je namreč na začetku postopka zahtevala devet mesečno zaporno kazen, na koncu pa smo kljub temu uspeli z veliko verjetnostjo dokazati, da so dokazi pomanjkljivi, zaradi česar smo dosegli pogojno obsodbo.

Če torej naša stranka ne bi povedala policiji, da je imela kakršnokoli povezavo z lepilnim trakom in bi enostavno molčala, policija ali sodišče nikakor ne bi mogla povezati vzročne zveze med DNK na lepilnem traku, ki je bil najden na kraju kaznivega dejanja in našo stranko.


Zanimivosti:


- slovenski kaznovalni sistem je naravnan tako, da je praktično vsak posameznik, ki pride pred kazenskega ali prekrškovnega sodnika, že obsojen. V kazenskem pravu velja star znan pregovor in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca), kar pomeni, če ni dokazov, je obdolženega nujno oprostiti. Torej, če tožilec ne uspe dokazati vseh elementov kaznivega dejanja, ne more biti obsodbe, dokazno breme pa je na tožilstvu. Realnost je ravno nasprotna, in sicer mora obdolženi dokazati svojo nedolžnost in to je vse prej kot lahko delo (t.im. probatio diabolica – hudičevo dokazovanje).


- naša pisarna ravno zaradi sistema kot je v Sloveniji pristopa delikatno in z vso skrbnostjo k vsaki posamezni zadevi. Kar se je večkrat izkazalo za pravilen pristop je, da smo v primerih, ko je skoraj gotovo pričakovati obsodilno sodbo, z ustreznimi manevri uspeli doseči blago kazen ali v nekaterih posameznih primerih celo umik obtožbe. Zavedati se je potrebno, da je najvišje pravo lahko največja krivica (Cicero), zato v sodni dvorani ni vedno najbolj pomembno ali je nekdo kriv ali nedolžen, ampak kaj od tega se lahko dokaže, in tu nastopimo mi.


Naši primeri iz prakse


Naša pisarna ima dobre izkušnje z reševanjem kazenskih zadev, tako kaznivih dejanj kot prekrškov. Iluzorno je pričakovati, da smo mi ali katerikoli odvetnik/odvetniška pisarna sposobna doseči oprostilne sodbe v večini primerov. Realnost je namreč ravno nasprotna. Statistika in povprečje kaže, da je v Sloveniji izredno veliko obsodilnih sodb. Na žalost velja (prej) nepisano pravilo, da tisti, ki se je znašel pred kazenskim sodnikom, je že kriv ali vsaj deloma kriv, sicer ga ne bi kar po nesreči pripeljali čez cel predkazenski in kazenski postopek. Boriti se s fantomi pa ni lahko delo, če je človek že v naprej obsojen na obsodbo. Tako je naloga kazenskega odvetnika velika in odgovorna. Oprostilna sodba pogosto ni končni cilj, zlasti takrat, ko dokazi ne kažejo dobrega izida. V takih primerih se poskušamo poravnati bodisi z oškodovancem in/ali tožilcem, bodisi priznati krivdo in doseči čim nižjo kazen, če je le mogoče pogojno obsodbo, ipd. Vsak posamezni primer je edinstven in se je treba prilagoditi konkretni situaciji ter iz nje iztržiti najboljše, kar je mogoče. Spodaj navajamo nekaj primerov, kjer je naša pisarna zelo uspešno iztržila najbolje kar je bilo mogoče v precej nerešljivih situacijah.

1. Prvi primer se nanaša na relativno tragično zgodbo, ko je stranka povozila starejšega moškega (80 let) na kolesu. Slednji je pripeljal po neprednostni cesti in brez da bi se prepričal, zavil desno na glavno cesto, v tem trenutku pa je pripeljala z avtomobilom naša stranka, ki je kolesarja zadela. Ob nesreči je kolesar utrpel hude telesne poškodbe, vendar ob prihodu v bolnišnico ni bil v smrtni nevarnosti. Čez nekaj dni je v bolnišnici dobil bolnišnico bolezen MRSA, zaradi katere je posledično umrl. Naša stranka je vozila nekoliko prehitro, kar je zadoščalo za obtožbo, saj v teh zadevah za kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti zadošča kršitev cestnega predpisa. Tožilstvo je trdilo, da obstoji vzročna zveza med prehitro vožnjo, povoženjem in tudi smrtjo kolesarja v bolnišnici. Izvedenec medicinske stroke pa je ravno tako navajal, da obstoji vzročna zveza med poškodbo ob prometni nesreči in MRSO. Po 8 letih trpljenja zaradi dolgega sodnega postopka za našo stranko in ob dejstvu, da se je tudi sin pokojnega strinjal, da je bila nesreča, se je zadeva ugodno rešila za našo stranko, ki je med drugim dobrodelno delala tudi na rdečem križu. Na koncu po dokazovanju, da naša stranka ni vozila prehitro in da ni vzročne zveze med hudo telesno poškodbo in MRSO, smo uspeli v dogovoru s tožilstvom in sodiščem doseči, sicer obsodilno pogojno sodbo, vendar je sodišče takoj izreklo odpust kazni, kar je izredno redko. Tako je bila naši stranki sicer izrečena kazen, ki pa se je istočasno tudi odpustila. Ob tem velja izpostaviti korektno delo tako tožilstva kot sodišča, ki si je prizadevalo izreči kazen primerno teži storjenega dejanja in okoliščinam.

2. Drug primer dobre sodne in tožilske prakse je bil, ko je bila naša stranka obtožena napada na policista in odtujitve 50 € iz igralnega avtomata v casinoju. Naša stranka je bila ob dogodku pod vplivom alkohola in glasna, nikakor pa ne nasilna ali žaljiva, kot je želela prikazati policija. Problem je bil, da je bila naša stranka v tujini na delu in bi zaradi kaznivega dejanja ne dobila podaljšanja vize za delo, zato je bilo esencialnega pomena, da je nekaznovana. Z oškodovancem, ki naj bi mu naša stranka na igralnem avtomatu prevzela 50 €, smo se poravnali in je sodišče za kaznivo dejanje zatajitve umaknilo obtožbo, ostali pa sta še dve kaznivi dejanji zaradi preprečitve uradnega dejanja uradni osebi oz. napad na uradno osebo. Navedeno se ni zgodilo, vendar sta oba policista vztrajala, da ju je naša stranka napadla in žalila. Na našo srečo sta policista izrekla za isto dejanje tako kazen v prekršku kot tudi napisala kazensko ovadbo in smo z uspešnim prepričevanjem sodišča (ki se je sicer že takoj strinjalo) in tožilstva uspeli, da je bil obtožni predlog v celoti umaknjen, naša stranka pa nekaznovana. Temeljno načelo kazenskega prava (ne bis in idem – ne dvakrat o isti stvari) namreč preprečuje, da bi se isti osebi sodilo dvakrat za isto stvar.

3. Tretji uspešen primer, sicer obsodilne sodbe, je bil kvalificiran (hujša oblika) poskus umora, ko so našo stranko obtožili, da je svojo ženo želela naklepno umoriti zaradi pridobitve premoženjske koristi. Šlo je za prepir med zakoncema, ki se je odvil v pravo akcijsko dramo. Žena naše stranke je šla od doma s taksijem, ko je bežala pred našo stranko, le-ta pa ji je sledila s svojim vozilom (za taksijem). Na sredi (na odstavnem pasu) avtoceste se je taxi ustavil, žena je zbežala čez avtocesto, naša stranka pa za njo. Ker je imela naša stranka pištolo za pasom, jo je prijela v roko, da ji ne pade pri teku in na drugi strani avtoceste ujela svojo ženo. Potem jo je privlekla nazaj do taxija, kjer se je žena vrgla na tla, naša stranka pa jo je želela dvigniti iz odstavnega pasu, v tem trenutku pa je v desni roki držala pištolo. Ob dvigovanju žene se je sprožila pištola in ženo naše stranke zadela v prsni koš. Na srečo, a zgolj nekaj cm od srca, je žena preživela, naša stranka pa je bila seveda obtožena umora. Za nameček je žena nekaj dni po dogodku, jezna na našo stranko pričala, da jo je naša stranka namenoma želela ubiti. Zaradi vsega navedenega je tožilstvo zahtevalo 15-30 let zapora, vendar nam je uspelo dokazati, da ni šlo za nameren uboj iz koristoljubja, ampak za neumnost, zato je sodišče prisodilo zgolj minimalno kazen za tako dejanje tj. 5 let zapora.

4. V naslednji prekrškovni zadevi je bila naša stranka obtožena storitve prekrška, kjer naj bi napadla mamo bivše žene. Priča – napadena mama je pričala, kako naj bi jo naša stranka napadla in ji grozila, pri čemer to ni bilo res, je pa bila naša stranka nesramna do nje. Ob uspešni obrambni smo uspeli doseči sodni opomin brez denarne kazni in stroškov postopka.

5. Zanimiv je tudi primer zastopanja pred sodnico za prekrške, ko je naša stranka v vinjenem stanju prepakirala vozilo iz enega parkirišča na drugega in pri tem prepeljala cca 100 m po cesti. Ko je parkirala vozilo, je po nesreči zadela drugo vozilo, kjer je bil lastnik zraven in je zahteval denar za poškodbo. Ker je naša stranka to osebo poznala, je mislila, da se šali, kar se kasneje, ko je le-ta poklicala policijo, ni izkazalo za resnično. Policija je dala naši stranki pihati in je napihala za odvzem vozniškega dovoljenja, kar je policija tudi storila in ji prepovedala vožnjo. Naša stranka je zadevo s sosedom hitro rešila, kar pa ni bilo dovolj za sodnico za prekrške. Zagrožena kazen je bila najmanj 1200 € in 18 kazenskih točk oz. odvzem vozniškega dovoljenja. Prav tako bi morala plačati 300-500 € stroškov postopka. Z našo pomočjo in uspešno obrambo (stranki smo svetovali, da se vse prizna) smo uspeli doseči kazen pod minimalno zakonsko mejo in sicer 600 € in brez stroškov postopka. S sodnico pa smo se dogovorili, da bi naša stranka oddelala še teh 600 € v družbeno korist. Za vozniško dovoljenje pa smo dosegli odlog izvršitve kazni in ji le-to ni bilo odvzeto.

Tovrstnih primerov je še veliko. Bistvo je, da je vsak primer drugačen. Nemalokrat se splača priznati določeno dejanje, čeprav se ni zgodilo ravno tako kot navaja tožilstvo/policija, če so dokazi proti stranki in se s priznanjem lahko doseže bistveno nižja kazen kot tista, ki grozi ali bi tožilstvo predlagalo, če priznanja ne bi bilo.


 
KONTAKTIRAJTE NAS
 
SMO ČLANI:
 
OBIŠČITE NAS
 
             
  +386 1 436 43 80
+386 41 955 571

info(at)op-petek.si