Mediji


Poznavalci medijev veste, da področje medijev pokrivajo številna področja od splošnega civilnopravnega obligacijskega zakonika do bolj konkretnih zakonov – Zakona o medijih, kot ne nazadnje Kazenskega zakonika, ki še vedno za kazniva dejanja jemlje tista dejanja, ki s pomočjo medijev posegajo na področje zasebnosti in posameznikovega življenja.

Mediji danes predstavljajo izredno pomembno področje v življenju posameznika. Mediji usmerjajo naše razmišljanje, življenje in delo, najsi bomo to priznali ali ne. Če samo za primer vzamemo objave poročanja obsodb medijskih afer (Janez Janša, zadeva Patria, Igor Bavčar, Bine Kordež, Hilda Tovšak in podobne), ugotovimo, da si je nemogoče ustvariti mnenje, ne da bi spremljali medije. Le redki posamezniki s področja pravne stroke si preberejo kakšno sodbo višjega, vrhovnega ali ustavnega sodišča, sicer pa smo si ljudje prisiljeni delati predstave na podlagi informacij, kot jih predstavljajo mediji in le ti, ne da bi jih preveč kritizirali, morajo podajati zgodbe zanimive in privlačne javnosti. Ko smo sodelovali v enem izmed intervjujev z eno od novinark je le ta priznala, da v kolikor objavijo določeno novico, pa naj si bo ta še tako prva, če ni poročana zanimivo, ampak zgolj kot informacija, ne doseže praktično nobenega priznanja ali uspeha s stališča gledanosti ali poslušanosti. Nemalokrat se zgodi, da so mediji bolj zavezani gledanosti, poslušanosti, branosti, kot pa objektivni podaji informacij, kar je zaskrbljujoče. Nikakor ne želimo generalizirati vseh medijev in vseh novinarjev. Naše izkušnje kažejo, da še vedno obstajajo številni novinarji in mediji, ki se trudijo prikazovati objektivno resnico, kar danes ni lahko.

Na področju medijev se pogosto znajdeta v konfliktu pravica do obveščenosti in pravica do zasebnosti v povezavi z drugimi osebnostnimi pravicami. Povedano drugače, mediji imajo vso pravico poročanja o vseh oziroma številnih življenjskih vprašanjih do tistega trenutka, ko njihova pravica do obveščanja javnosti trči s pravico do posameznikove zasebnosti. Ko pride do te situacije, pa se v pravnem žargonu izrazimo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico do obveščanja in pravico do zasebnosti ter katera od njiju v konkretnem primeru prevlada. Vsak primer je specifičen sam zase in pravno tehtanje ni preprosto. Številni primeri iz sodne prakse se pogosto znajdejo na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki nemalokrat izreče celo drugačno sodbo od nacionalnih sodišč. Študija slovenske in tuje ter evropske sodne prakse nam omogoča celovit pogled v področje medijskega prava tako na območju Evrope kot v angloameriškem sistemu, kjer imajo področje zasebnosti in medijev bistveno drugače urejeno. V angloameriškem sistemu je namreč pravica do zasebnosti bistveno manj priznana kot pri nas, mediji pa imajo praktično neomejene možnosti poročanja, ki posega v zasebnost posameznikov. V evropskem pravnem prostoru pa je večja teža dana zasebnosti Tudi pri javnih osebah, kot so politiki, velja polje zaupnosti in zasebnosti, ki ne sme biti preseženo. V Sloveniji in po svetu poznamo tako imenovani rumeni tisk, ki z vsem svojim senzacionalističnim pristopom poizkuša pridobivati številne zvedave bralce, ob tem pa praktično sistematično krši človekove pravice posameznikov do zasebnosti in drugih osebnostnih pravic (pravica do lastne podobe, pravica na glasu, pravica do mirnega uživanja življenja….). Na področju evropskega prava je bila leta 2004 s strani Evropskega sodišča za človekove pravice izdana precedenčna sodba, ki je zasebnost javnih oseb, kot je Karolina Monaška, postavila pred pravico medijev do obveščanja. Pri tem se je Evropsko sodišče za človekove pravice omejilo na zasebnost osebe, torej, ko je ta oseba v svojih zasebnih prostorih, ko ni na očeh javnosti. Sodišče se je postavilo v položaj Karoline Monaške, ko je bila le ta praktično na vsakem koraku, tako doma kot tudi zunaj doma, fotografirana s strani t. im. paparacev. Po enajstih letih bojevanja z medijskimi hišami pa ji je končno uspelo pridobiti svojo »pravico do zasebnosti«.

Po drugi strani ne gre spregledati sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ko je že davnega leta 1972 dalo svobodi izražanja, torej medijem, veliko veljavo in moč. V sodbi Handyside proti Združenem kraljestvu (št. 5493/72) je izrazilo pravno stališče, da je dovoljeno objavljati ne samo informacije in ideje, ki so sprejete z odobravanjem ali brezbrižnostjo, ampak tudi na tiste, ki šokirajo, žalijo ali vznemirjajo. Takšne so zahteve pluralizma, tolerance in svobodomiselnosti, brez katerih ni demokratične družbe. Tako je sodišče v primeru The Sunday Times proti Združenem kraljestvu (št. 6538/74) in mnogih drugih zavzelo stališče, da je zlasti politike, ki so najvišje javne osebe, dolžno kontrolirati, nadzirati in preverjati, pri čemer so mediji kot četrta veja oblasti zelo pomembni in igrajo ključno vlogo »psa čuvaja« (watch dog) na politične odločitve.

Analiza obeh pravic, pravice do svobode govora in obveščanja in pravice do zasebnosti, tako pokaže, da sta obe še kako pomembni v našem družbenem življenju in ne nazadnje v pravu, zaradi česar je potrebno veliko znanja s tega področja, ki ga naša pisarna nedvomno ima.

Penalna odškodnina (kaznovalna odškodnina) - punitive damages


Penalna odškodnina je bolj znana iz ameriške sodne prakse, pri čemer pa velja izpostaviti, da ameriški filmi ne prikazujejo prave in realne situacije, kot je v Ameriki. Iz teorije izhaja, da se penalne odškodnine v Ameriki prisojajo izredno redko (v 1 – 5 % primerih), za najhujše primere, in običajno v višini tri do petkratnih zneskov običajnih odškodnin (povprečno med 38.000 in 52.000 USD) (Sebok A. J., 2009, str. 157). Iz zgodovine ameriške sodne prakse sicer izhajajo primeri, ko so bile prisojene enormne penalne odškodnine (največ 4,8 milijarde USD), ki pa so bile običajno znižane s strani Vrhovnega sodišča. V današnjem času se tudi Amerika poskuša približati realnosti situacije, saj ni namen, da se neko podjetje/posameznika spravi v stečaj zaradi tega, ker bo prisojena tako visoka odškodnina. Naša pisarna je že zastopala znane osebe pri uveljavljanju odškodnin zoper posege v medijih in celo uveljavljala kaznovalno odškodnino; zaradi poravnave v kasnejšem postopku pa do kaznovalne odškodnine ni prišlo.

Čeprav sicer slovenska in evropska sodna praksa nista naklonjeni penalnim odškodninam, pa posamične sodbe tako slovenskega kot Evropskega sodišča za človekove pravice kažejo na to, da v posameznih primerih zneski bistveno presegajo odškodnino, ki se sicer prizna v podobnih primerih. To pa vnaša tudi kaznovalni inštitut v sistem sodne prakse, ki je sicer formalno ne prizna. Tudi sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Zagrebelsky je v eni izmed sodb (Biriuk proti Litvi, št. 23373/03) izpostavil ravno ta problem Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer, da le ta »potiho« penalne odškodnine v določenih, izjemnih primerih, prizna. Naše zavzemanje je, da se izjemoma in v posebej specifičnih primerih, penalna odškodnina prizna, zlasti na področju medijev in rumenega tiska, saj pogosto prihaja do situacij, ko bi s penalno odškodnino preprečili tovrstnim medijskim hišam, da še vnaprej posegajo v zasebnost in osebnostne pravice posameznika.


Internet


Predstavljajte si, kakšen domet ima internet in kakšen medij je. Povprečna naklada slovenskih časopisov znaša okrog 10-50 tisoč izvodov, pri internetu pa lahko posamezna objava doseže milijone ljudi v zgolj nekaj urah. Po našem mnenju je internet prihodnost tako v dejanskem kot pravnem smislu. Že samo socialni portali kot so Facebook, Linkedin in podobni kažejo na to, kako veliko se ljudje zadržujemo na internetu in kaj vse objavljamo na njem. Kolegi odvetniki so že uspeli doseči, da se je n.pr. iz internetne strani odstranil blog, ki je bil žaljiv. Glavni problem pri internetnem mediju je ugotovitev, kdo je nosilec neke vsebine, saj je možno prikrivanje, nato od kod nastopa oziroma pristopa ta imetnik in kakšno sodno varstvo je zagotovljeno v tisti državi, kjer ta imetnik nastopa.

Ob študiji objave posnetka hrvaške pevke Severine, ki je bil objavljen leta 2004 na internetu in je prikazoval njene intimne posnetke z njenim bivšim partnerjem, smo ugotovili, da je ta posnetek še vedno dostopen na neki tuji spletni strani, ki se ukvarja s tovrstnimi posnetki. Nadaljnja študija je pokazala, da se internetna stran nahaja predvidoma nekje v Tuniziji, zaradi česar je zelo vprašljivo, kako doseči odstranitev tovrstnega posnetka. Zagotovo je navedeno povezano z velikimi stroški in s pravom države, kjer je nosilec te spletne strani. Izpostaviti velja, da naj bi bil posnetek na hrvaškem portalu intex.hr objavljen samo nekaj minut in da naj v tem času ne bi zaslužili ničesar, njihov odvetnik Anto Nobilo pa sedaj toži spletno stran voayer387.com, ki naj bi s predvajanjem filma zaslužila tri milijone evrov. Toliko o medijih in internetu.

Naša pisarna se ukvarja z internetom tako v povezavi z gospodarskim pravom kakor tudi v povezavi z različnimi objavami na internetu kot mediju. V gospodarskih zadevah je internet pomemben zlasti v povezavi s pravnimi obvestili, obvestili o zasebnosti, piškotkih in zlasti splošnih pogojih poslovanja. Več o slednjih si lahko preberete na naši strani.


Zanimivosti


1. Začetki interneta segajo v leto 1969, vendar pa to še ni bil internet, kot ga poznamo danes, niti takrat še ni imel namena, kot ga ima danes. Predhodnik interneta je bil ARPANet, ki je bil razvit na zahtevo agencije ARPA (Advanced Research Project Agency) v okviru ameriškega obrambnega ministrstva, ki je tudi sponzorirala omrežje za namen, da bi prišlo do povezovanja večjih računalnikov po vsej državi (Brunec, 2009). Šele 1. januarja 1983 je ARPANet spremenil svoje jedro omrežnih protokolov iz NCP (Omrežni kontrolni program) v TCP/IP, kar predstavlja dejanski začetek interneta, kot ga poznamo danes. Šele kasneje, konec osemdesetih let, je omrežje postalo namenjeno komercialnim uporabnikom. Leta 1990 je Tim Berners-Lee naredil prvi Word Wide Web (WWW) odjemalec (brskalnik) in strežnik in od januarja 1992 je dostop do WWW omogočen vsem uporabnikom interneta. Leta 1993 je bilo dostopnih 50 strežnikov z WWW vsebino, konec leta 1994 je splet obsegal že 10.000 strežnikov in je imel 10 milijonov uporabnikov. Elektronska pošta se je prvič pojavila leta 1971, program zanjo je napisal Ray Tomlinson, leta 1980 pa je bil ustanovljen poenostavljen način prenosa elektronske pošte (SMTP), ki ga poznamo še danes.

2. Najvišje prisojena odškodnina v ZDA je bila 4,9 milijarde dolarjev. Šlo je za primer Patricia Anderson et al. proti General Motors Corporation (v nadaljevanju GM) (Sodba kalifornijskega višjega sodišča, št. B135147). GM je dal po navedbah tožeče stranke prednost dobičku pred varnostjo, s tem ko je vgrajeval rezervoar za gorivo neposredno za zadnji odbijač, čeprav bi ga lahko z minimalnimi stroški prestavil za gred (Tekavc, 2000). GM je z zavestno kršitvijo varnostnih standardov prihranil med 2,4 in 8,6 dolarjev na avtomobil, kar je imelo za posledico, da je zagorel avtomobil, v katerem je bilo šest oseb, ki so bile hudo opečene. Prisojena dejanska odškodnina je znašala 107 milijonov dolarjev, hkrati pa je bil GM s strani sodišča prve stopnje obsojen na plačilo 4,8 milijarde dolarjev (kasneje znižana na 1,09 mrd) penalne odškodnine. Ne gre prezreti, da je imel GM letne bruto prihodke v višini 3 milijard dolarjev (leta 1998) in da se je po svetu vozilo približno 41 milijonov njihovih avtomobilov. Izpostaviti velja, da so bile v konkretnem primeru posledice nesreče izredno hude, ena od oškodovank je imela zaradi opeklin 70 operacij, zdravljenje pa še ni bilo končano. Razlog za tako visoko prisojeno penalno odškodnino je bil tudi v dejstvu, da je GM naredil celo analizo stroškov popravil (vozila bi morali klicati nazaj na popravilo, ko so napako odkrili) in tožb ter ocenil, da bodo tožbe cenejše od plačila stroškov popravil na vseh vozilih, ki naj bi imela napako na rezervoarju (šlo je za vozila, izdelana med leti 1973 in 1983). Strošek popravila posameznega avtomobila bi znašal 8,5 dolarja, strošek tožbe pa 2,4 dolarja. Očitno so se pri svojih izračunih zmotili in tu vidimo bistvo penalne funkcije odškodnin. Nesreča in prispevek sta objavljena tu.

3. Okrožno sodišče na Ptuju je prvo izdalo sodbo, ki ima elemente kaznovalne odškodnine. Skupno je sodišče prisodilo nepremoženjsko škodo v višini 320.000 € (prej okoli 160.000 € za podobne primere oz. cca 160 povprečno neto plač) pri čemer je na žalost pri obrazložitvi storilo napako in to spremembo sodne prakse, ki je odstopala od dosedanje po višini ni ustrezno utemeljilo in obrazložilo. Višje sodišče v Mariboru je zato to sodbo razveljavilo (opr. št. I Cp 1032/2011). Slednje sodišče je sodbo znižalo na obstoječo sodno prakso tj. 160.000 €.

4. Varstvo zasebnosti in osebnostih pravic je poznalo že rimsko pravo. Tako je zakonik XII. plošč poznal žalitev osebnosti, ki se je lahko storila z grdim ravnanjem (realna iniuria) ali z besedami (verbalna iniuria). V primerjavi s sedanjim sistemom odškodnin pa je rimskopravni sistem temeljil na kaznovanju poškodovalcev in ne na povračilu za oškodovanca. Navedeno je ravno nasprotno od zgoraj omenjenih kaznovalnih (penalnih) odškodnin, ki jih naše pravo ne priznava. (Korošec, 1994). Zanimiva je zgodba iz rimskega prava, ko je je moški po imenu Lucius Veratius hodil po Rimu in klofutal, kogarkoli je srečal, za njim pa je hodil suženj, ki je vsaki osebi, ki ga je Lucius udaril, izročil 25 asov. Zakonik XII plošč, ki je takrat veljal v Rimu, je določal tako kazen za vsakega, ki je takrat udaril drugega. Zaradi padanja vrednosti asa je v času Luciusa – pozno 3. stoletje pr. n. š. – ta znesek postal trivialen in se je Lucius norčeval iz tega dejstva (Gordley, 2006).

5. Sodišča v primerih posegov v zasebnost in osebnostne pravice prisojajo relativno nizke zneske odškodnin nekje med 1 in 15 povprečnih neto plač (povprečna neto plača je sep. 2014 znašala 994,31 €). V poprečju za ne prehude posege običajno do nekaj tisoč evrov.


 
KONTAKTIRAJTE NAS
 
SMO ČLANI:
 
OBIŠČITE NAS
 
             
  +386 1 436 43 80
+386 41 955 571

info(at)op-petek.si