Odškodnine


Splošno pravilo je, da se mora vsak vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Če pa škoda že nastane jo je tisti, ki jo je povzročil, dolžan povrniti razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri tem je pomembno, da vsaka škoda še ni sama po sebi pravno priznana škoda, saj morajo za obstoj škode in s tem pravice do pravične odškodnine, izpolnjene določene predpostavke. Najbolj splošna delitev škode je na premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Pri prvi govorimo o navadni škodi, ki se izraža kot zmanjšanje premoženja in o izgubljenem dobičku, ki predstavlja neko vnaprej izgubljeno povečanje premoženj torej posledico, ki se še ni zgodila, se pa po vsej verjetnosti zaradi škodnega dogodka še bo zgodila. O nepremoženjski škodi pa govorimo takrat, ko škode ne moremo neposredno izmeriti v denarju, najpogosteje je to škoda zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin, med slednje npr. spada tudi škoda zaradi razžalitve dobrega imena in časti, pa tudi škoda zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe.

V naši pisarni strankam, ki so utrpele kakršnokoli škodo, pomagamo na način, da najprej preverimo, ali je škodo sploh mogoče uveljavljati in kakšne so možnosti za uspeh. V nadaljevanju poskušamo oceniti, kakšno višine škode bo stranka dobila skladno s sodno prakso. Opozoriti velja, da slovenska teorija in sodna praksa (na žalost) ne stojita na stališču, da se oškodovancu povrne škoda, ki jo je imel v smislu, da se vzpostavi stanje, kot pred nesrečo, v obliki denarne odškodnine. Naš pravni sistem temelji na satisfakciji, ki naj vsaj v nekem (ne celotnem) obsegu povrne škodo. Navedeno pomeni, da so odškodnine bistveno nižje od tistega, kar bi nekomu moralo biti povrnjeno za neko povzročeno škodo. To se zlasti nanaša na nematerialno (nepremoženjsko) škodo. Pri premoženjski škodi se običajno le-ta v večjem delu dobi tudi povrnjena.

Najpogostejši zahtevki za povračilo škode so pri prometnih nesrečah (avtomobil, vlak, avtobus, kolo, letalo), delovnih nesrečah in drugih nesrečah v povezavi z delom, povzročenih poškodbah (pretepi, napadi..), navadnih nesrečah (spolzka tla ali druge neustrezne vremenske razmere..), poškodbe otrok, smrtni primeri, poškodbe v trgovinah, centrih.

Posebno odgovornost nosijo delodajalci za ravnanja svojih delavcev, vendar le, če je škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom. Škoda mora tako nastati na delovnem mestu oziroma v okviru delovnega mesta ter med delovnim časom. Delodajalec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči pri njem zaposleni delavec, pri tem pa ima delodajalec od delavca pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska, če je delavec škodo povzročil iz hude malomarnosti ali namenoma. Vendar pa tudi ta delodajalčeva odgovornost za škodo, ki jo povzroči delavec ni objektivna, torej se presoja od primera do primera. Nasprotno pa je delodajalec vselej odgovoren, kadar se ukvarja ali je imetnik nevarne stvari. Mednje npr. spadajo različna vozila in delovni stroji, pa tudi kemikalije ipd.

Glede na vse večji vpliv medijev, se velikokrat zgodi, da so posamezniku z npr. določeno objavo v reviji, časopisu ali na spletu, kršene osebnostne pravice (več >).

Glede na (v zadnjem času sicer nekoliko bolšjo) situacijo v zvezi z sodnimi zaostanki v slovenskem sodstvu, pa je ena izmed oblik odškodnine tudi odškodnina zaradi sojenja v nerazumnih rokih. Sodni postopki, ki se vlečejo leta ali celo desetletja, namreč po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), predstavljajo kršitev 6. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki govori o pravici do poštenega sojenja. V primerih, ko slovenska sodišča nerazumno dolgo odlašajo z reševanji sodnih postopkov imajo tako posamezniki, ki so se znašli v takšnih postopkih pravico do pravične denarne odškodnine. Slovenijo so posamezniki že večkrat tožili pred ESČP zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in v veliko primerih je Slovenija v takšnih sporih izgubila, kar pomeni, da je oškodovancem morala izplačati odškodnino.

Posebno zahtevni postopki so odškodninski spori v primerih zdravniških napak. Vsak od nas se namreč vsaj enkrat v življenju znajde v vlogi pacienta in v večini primerov smo z zdravljenjem zadovoljni. Obstajajo pa tudi primeri, ko gre z zdravljenjem nekaj hudo narobe, in takrat nas popadeta bes in občutek nemoči, saj se pacienti praviloma na medicino ne spoznamo in slepo zaupamo v zdravnike in njihovo »vsemogočnost«. Vendar pa so tudi zdravniki le ljudje, in ljudje smo zmotljiva bitja. Napake so torej od nekdaj reden spremljevalec medicine in se dogajajo tudi najboljšim in ob največji strokovni skrbnosti. Zdravstvene napake so namreč tretji najpogostejši vzrok za smrt pacientov. Zdravniki in vsi zdravstveni delavci morajo zdravstveno dejavnost opravljati v skladu s profesionalnimi standardi in veljavno zdravstveno doktrino oziroma z drugimi strokovnimi medicinskimi in etičnimi kodeksi. Kadar pride do odstopanja od pričakovanih norm zdravstvene stroke in od tega, kar se pojmuje v stroki kot običajno pravilno, in takšno odstopanje privede do poslabšanja zdravja pacienta, takrat nastopi pravo (tako kazensko kot civilno) z vsemi svojimi instituti in skuša nastalo škodo »popraviti«. Pot dokazovanja zdravniških napak je dolgotrajna in trnova. V Odvetniški pisarni Petek za vas uspešno uveljavljamo odškodnino zaradi povzročenih zdravstvenih napak, ščitimo vaše pravice, ki jih imate kot pacient v postopkih varstva pacientovih pravic ter za vas sprožamo ustrezne postopke zoper zdravstvene delavce s področja disciplinskega in kazenskega prava.


 
KONTAKTIRAJTE NAS
 
SMO ČLANI:
 
OBIŠČITE NAS
 
             
  +386 1 436 43 80
+386 41 955 571

info(at)op-petek.si