Rešeni primeri naše odvetniške pisarne


Inter arma silent leges.
(V vojni zakoni molče).

Tudi v pravu ni neobičajno, da se stranke poslužujejo vseh manevrov, da bi v svojih postopkih uspele, kar je lahko velik problem za ljudi z visoko stopnjo integritete in poštenja. Nemalokrat se namreč zgodi, da stranke pridejo v našo pisarno z namenom, da se odpravi določena krivica in da dosežejo »svojo« pravico, ki verjamejo, da jim gre. Ker pa velja uvodno zapisan rek tudi v sodnih postopkih, se zgodi, da nasprotna stranka nima tako poštenih namenov, To se hitro izkaže za problem v postopku in posledično za našo stranko. Tak postopek lahko postane zelo psihično obremenjujoč in tega se malokdo zaveda. Sodni spori niso enostavni za posameznika, ki se z njimi prvič sreča in ni pripravljen na tako bitko.

Posamezni naši primeri so že opisani na področjih dela (npr. evropski spori, kazniva dejanja in prekrški), določeni primeri pa so predstavljeni na tej strani in se vseskozi dopolnjujejo. Trudimo se, da bo to poglavje veliko širše, saj se nam zdi pomemben odraz našega dela, stranke pa se lahko v določenih primerih celo prepoznajo s podobnimi težavami.

Najbolj sladki primeri uspehov v sodnih postopkih so tisti, ko je nasprotna stranka trdno prepričana v svoj prav in zmago. V takih primerih so naše stranke sicer včasih malo v strahu, ker je naše stališče diametralno nasprotno kot stališče nasprotne stranke. Tudi zaupanje se lahko skrha v teh primerih, vendar je statistika, kot navajamo spodaj, običajno na naši strani.

Naš namen na teh straneh ni, da podajamo zgolj hvalo. Pošteno je potrebno navesti, da niso vsi postopki uspešni. Relativno tvegani postopki so tisti, ki vključujejo izvedence (in tako specifična strokovna znanja). Pa naj si bo to izvedenec cestne stroke pri prometnih nesrečah ali izvedenec ekonomske stroke, ki ugotavlja ali je neki stranki nastala ekonomska škoda. In ravno v dveh primerih smo imeli situacijo, ko smo bili s stranko prepričani, da bomo uspeli, a smo naleteli na izvedenca, ki sta imela svoje stališče o zadevi, kar je stranko stalo zmage v tožbi. To so tveganja, ki so najtežje predvidljiva, saj pogosto stranka in mi vemo, da bi v postopku morali uspeti.

Ob zgoraj navedenem naj poudarimo tudi, da ne zastopamo samo strank, kjer se pričakuje uspeh v zadevah. Vprašanje, ki bi si ga vsak pameten človek sicer zastavil je, zakaj bi se nekdo spustil v sodni spor, če ve da bo izgubil in tu je bistvo in srž našega dela.

Razlogov, zakaj pride do zastopanja strank, ki imajo slabe možnosti za uspeh je več. Nekatere stranke so »povlečene« v sodni spor, čeprav le-tega niso želele ali bile krive zanj. Najsi bodo to dediščinski spori, nepravdni postopki (razdružitve solastnine, odvzem poslovne sposobnosti, ureditev nujne poti), zakonski spori (razveze, preživnine, stiki z otroci…) ali drugi postopki, kjer stranke zahtevajo bistveno več, kot so naše stranke pripravljene priznati. Nadalje so tu kazenski postopki in prekrški, kjer stranka ne more vplivati na pregon, lahko pa, z našo pomočjo, vpliva na izid kazenskega postopka.

Nemalo kazenskih in civilnih postopkov smo zelo uspešno rešili ob začetnem vedenju, da imamo slabo pogajalsko izhodišče. Ko vemo, da so možnosti za uspeh slabše ali celo zelo slabe in stranko s tem seznanimo, le-ta ve, s čim ima opravka in kaj lahko pričakuje. Njeni »apetiti« se spustijo na realen nivo in potem je uspeh bistveno lažji. Za lažjo primerjavo naj navedemo primer. Naša stranka je bila opeharjena pri delitvi zapuščine, ko je izvedela, da so si njeni bratje in sestre že za časa življenja, s pomočjo staršev, razdelili precej nepremičnin, našo stranko pa pri tem zavestno izločili iz potencialnega dedovanja. Ko je naša stranka to izvedela, smo vložili tožbo, čeprav smo imeli slabe možnosti za uspeh. Stranka je bila s tem seznanjena, vendar se ji je zdelo zelo nemoralno, da so jo tako opeharili. Sledila je tožba in v mediaciji smo uspeli doseči dogovor, ki je že pred leti veljal za pravično delitev in ki je vključeval tudi našo stranko. Naša stranka ni bila »požrešna«, želela je samo del premoženja staršev, ki ji je bil obljubljen in izvensodna pisma tega niso dosegla, ampak šele sodna pot.

To je zgolj eden od primerov uspešne rešitve situacije, ki ni dobro izgledala na prvi pogled. Še več pa je primerov, ko so ljudje toženi in s tem povlečeni v sodni spor, ne da bi si ga želeli. V tem primeru je pač treba reagirati, se upirati in v primeru slabih možnosti za zmago poskušati doseči kompromis, ki se želenemu najbolj približuje.

Dogajajo se tudi primeri, ki presenetijo celo nas. V primeru, ki ga opisujmo v področjih kazniva dejanja in prekrški (Več >), ko smo pričakovali obsodilno sodbo, ko je bil najden DNK naše stranke na lepilnem traku. Dokazi so bili sicer pomanjkljivi, vendar je dokazni postopek in nanazadnje sodnica vodila zadevo v smer obsodbe. Tik pred koncem postopka, ko smo se želeli dogovoriti s tožilstvom za zelo dobro poravnavo, pa je sodnica izjavila, da je imela namen obdolženega oprostiti. To je bil šok za vse (nas, tožilstvo in obdolženega). Kljub vsemu smo se s tožilstvom poravnali, saj bi v nasprotnem primeru pričakovali pritožbo tožilstva. Glede na to, da je bila nevarnost, da bi višje sodišče pritožbi ugodilo, smo se raje poravnali za zelo »ugodno« kazen.

 

Zanimivosti:


- ste vedeli, da je bil velik humanist Mohandas (Mahatma) Gandhi odvetnik, ki se je držal načela, da ne zastopa ljudi, ki so krivi, razen, če so priznali svoja dejanja. V enem primeru je stranka Gandhiju neresnično predstavila dejstva in ko je na sredi sodne obravnave laž prišla na dan, je Gandhi prekinil razpravo in zahteval, da se zahtevek njegove stranke zavrne. Da ne bo pomote, stranka je vedela za to Gandhijevo načelo in je na koncu (po Gandhijevem prepričanju) celo čutila olajšanje (povzeto po Mohandas M. Gandhi, Moji eksperimenti z resnico, 2010),

- MEDIACIJA je danes že splošno znan (bolj ali manj) postopek, kjer se, s pomočjo mediatorja, poskuša rešiti spor med strankama, ki imata (običajno) spor na sodišču. Prednost mediacije je, da je postopek hiter, relativno poceni in relativno uspešen. Marsikateri spor se reši na mediaciji zlasti na gospodarskem področju, kjer stranke nimajo časa in denarja, da se zadeva vleče, če ni res nujno. Dobra stran mediacij je, da lahko tudi odvetniki sami nastopamo na mediacijah za naše stranke in ni nujna njihova prisotnost. Če se doseže soglasje na mediaciji, se ob navzočnosti dežurnega sodnika sklene in podpiše sodna poravnava, s čimer je zadeva končana hitro ter v interesu vseh strank. Imamo pa zanimivo anekdoto, ko je stranka zamenjevala pojem mediacije in meditacije in vseskozi govorila o »meditaciji«, ki se bo izvedla. Kljub večkratnih poskusom popravka, pojma mediacija očitno ni prepoznala ter je vneto in vseskozi uporabljala napačni izraz. Zaradi diskretnosti in dejstva, da je nismo želeli spraviti v neugodni položaj, pa tega dejstva nismo nikoli izrecno povedali stranki, kljub temu pa smo »meditacije« dobro opravili,

- da imamo vsi ali večina odvetnikov, tožilcev in kazenskih sodnikov poklicno deformacijo glede krivde obdolženih, seveda vsak v svojo smer. Tožilci vedno vidijo neko zgodbo zadaj, torej tudi, če se izkaže, da je bil posameznik nedolžen v neki stvari, se hitro najde kakšna pripomba, da je bilo zagotovo nekaj »zadaj«, da se kar tako ne bi znašel na sodišču. Odvetniki logično včasih preveč verjamemo svojim strankam in vneto zagovarjamo nedolžnost naših strank, sodniki pa so tam nekje vmes ali celo bolj na strani tožilstva. To seveda ne velja ne za vse sodnike kot tudi ne za vse tožilce in verjetno odvetnike ter prav tako ne vedno. Vsekakor pa so ta razmerja in prepričanja zanimiva in pogosto pripeljejo do burnih razprav.


Malo za šalo:


Uradno glasilo advokatov iz Masacusetsa (Massachusetts Bar Associattion Lawyers Journal) je objavilo nekaj avtentičnih vprašanj, postavljenih pričam med raznimi sodnimi razpravami. Kaj so spraševali ameriški odvetniki :

1. "Povejte nam doktor, je res, da ko človek umre v spanju, se tega ne zave do jutra?"
2. "Vaš najmlajši sin, dvajsetletnik, koliko je star?"
3. "Ste bili prisotni, ko so vas fotografirali?"
4. "Ste bili sami ali ni bilo nikogar?"
5. "Ste vi ali vas mlajši brat padli v vojni?"
6. "Ali vas je ubil?"
7. "Koliko sta bili vozili oddaljeni med sabo v trenutku trčenja?"
8. "Bili ste tam dokler niste odšli, je tako?"
9. "Kolikokrat ste izvršili samomor?"
10. "Torej otrok je bil spočet 8. avgusta?
"Da"
"In kaj ste vi počeli v tem trenutku?"
11. "Ona ima tri otroke, ali ne?"
"Da"
"Koliko je fantov?"
"Nobeden"
"A deklic?"
12. "Pravite, da stopnice vodijo dol v klet?"
"Da"
"Ali se je možno po teh stopnicah povzpeti tudi navzgor?"
13. "Kako se je končal vaš prvi zakon?"
"S smrtjo"
"Čigavo smrtjo?"
14. "Kako bi opisali to osebo?"
"Bila je srednje rasti, z brado."
"Je bila to moški ali ženska?"
15. "Doktor koliko obdukcij ste opravili na mrličih?"
"Vse obdukcije opravljam na mrtvih."
16. "Se spomnite, koliko je bila ura, ko ste pregledali telo?"
"Avtopsija se je začela okoli pol devetih zjutraj."
"A gospod Dennington je bil v tem času mrtev?"
"Ne, sedel je na obdukcijski mizi in se čudil, zakaj je potrebna obdukcija."
17. "Ste kvalificirani, da dajete vzorce urina?"
"Kvalificiran sem Že od mladih nog."
18. "Doktor, preden ste pričeli z obdukcijo, ste preverili pulz?"
"Ne"
"Ste preverili krvni pritisk?"
"Ne"
"Ali ste preverili dihanje?"
"Ne"
"Torej je možno, da je bil pacient še živ, ko ste začeli obdukcijo?"
"Ni možno."
"Kako ste lahko tako prepričani doktor?"
"Zato, ker so bili njegovi možgani v posodi s formalinom na moji mizi."
"Ali ni mogoče, da je pacient poleg tega vseeno bil živ?"
"Mogoče, da je živ, in se še danes nekje bavi z advokaturo."


 
KONTAKTIRAJTE NAS
 
SMO ČLANI:
 
OBIŠČITE NAS
 
             
  +386 1 436 43 80
+386 41 955 571

info(at)op-petek.si