Denarno odškodnino lahko oškodovanec uveljavlja v treh letih od trenutka, ko je izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V praksi to pomeni, da začetek zastaralnega roka začne teči po koncu zdravljenja. Odškodninska terjatev pa v vsakem primeru zastara v petih letih od nastanka škode.
Imeli smo primere, ko je zdravljenje dejansko trajalo več let oz. se je šele po več kot petih letih ugotovilo, zakaj je nastala poškodba in da je sploh šlo za poškodbo. Prej so zdravniki mislili, da je šlo za bolezen, ob operaciji pa se je izkazalo, da je šlo za zlom ene male kosti (na stopalu). Na prvi stopnji in vseh naslednjih so slovenska sodišča ugotovila, da je nastopilo zastaranje, zadeva pa je trenutno v obravnavi na evropskem sodišču za človekove pravice, kamor smo vložili pritožbo. ESČP je pritožbo že sprejelo v obravnavo, kar je dobra popotnica za naprej. Obstaja pa tudi sodna odločba ESČP v zadevi Moor proti Rusiji, kjer je evropsko sodišče že ugotovilo, da v takih primerih zastaranje nujno ne nastopi. V tem primeru je šlo za delavce, ki so delali z azbestom in se je po 25 letih izkazalo, da so imeli zaradi tega bolezni. ESČP je v tem primeru ugotovilo, da država tega ni ustrezno uredila, in ugotovilo kršitev konvencije o varstvu človekovih pravic. Tako menimo, da lahko obstajajo izjemni primeri, ko zastaranje ne nastopi niti po preteku petletnega obdobja, ampak gre, kot rečeno, za neke izjemne situacije, ki jih je treba preveriti v vsakem posameznem primeru.
Obstajajo taki primeri, najpogosteje bo šlo za primere povzročitve škode v obrambi, t. i. silobran (npr. ko nekoga pahneš na tla, ker ti je želel ukrasti telefon ali te je napadel), v stiski (ko mornar v viharju meče tovor s krova, da reši sebe), iz samopomoči ter ko oškodovanec privoli v škodo (npr. poškodbe, ki nastanejo pri športu).
Da se odškodninski zahtevek šteje za utemeljenega, mora oškodovanec dokazati: škodo, protipravnost ravnanja, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdo povzročitelja škode. Običajno je najtežje dokazati protipravnost ravnanja in višino škode, ki jo je posameznik utrpel.
Premoženjska škoda
Premoženjska škoda se kaže kot zmanjšanje premoženja ali izguba dobička. Za določitev premoženjske škode je dovolj, da se določi denarni znesek, ki bi vzpostavil stanje, kot je bilo pred škodnim dogodkom (npr. v prometni nesreči je bil zelo prizadet desni blatnik prednje pnevmatike avtomobila, znesek, ki bi vzpostavil avtomobil v prejšnje stanje, je cena popravila avtomobila).
Nepremoženjska škoda
Nepremoženjska škoda je tista, ki je ne moremo izraziti z denarnim zneskom. Naš pravni sistem temelji na satisfakciji, kar pomeni, da sodišče prisodi odškodninski zahtevek zaradi nepremoženjske škode v višini, za katero meni, da bo zadostila povzročeni škodi, čeprav se takšen denarni znesek posamezniku ne zdi pravičen. Kot nepremoženjsko škodo štejemo: telesne bolečine, strah, okrnitev ugleda pravne osebe in duševne bolečine (skaženost, razžalitev dobrega imena in časti, okrnitev svobode, okrnitev osebnostne pravice, smrt bližnjega, posebno težka invalidnost bližnjega ter zmanjšanje življenjske aktivnosti) ter škodo, ki nastane zaradi dejanja zoper spolno nedotakljivost, dostojanstvo osebnosti in moralo. V primeru uveljavljanja nepremoženjske škode mora posameznik svojo utrpljeno škodo opredeliti kot eno izmed zgoraj navedenih oblik priznane nepremoženjske škode.