Zadnji obsojenec, ki je bil ubit s smrtno kaznijo v Sloveniji, je bil Franc Rihtarič leta 1959. Obsojen je bil preko 50 kaznivih dejanj, od teh naj bi bila najhujši rop, uboj policista in antikomunizem. Čeprav je bil Franc Rihtarič obsojen na veliko kaznivih dejanj, se tudi pri njem postavlja vprašanje ali je bil umorjen zaradi politične volje ali zato, ker je res izvedel toliko kaznivih dejanj, ki jih večina sploh ni bila v celoti dokazanih. Zadnji slovenski obsojenec na smrt je bil Metod Trobec leta 1980, a je bila kasneje kazen spremenjena v 20 let zapora, saj je bila leta 1989 smrtna kazen uradno odpravljena.[1]
Argumenti proti smrtni kazni
Če damo ob stran razlog temeljne človekove pravice do življenja, ki je ne sme odvzeti nihče, niti država, se takoj in vedno postavlja vprašanje napake obsodbe nedolžnega človeka, ki se je ne da več popraviti. Že primarni argument, ki govori, da nihče ne more poseči po človeškem življenju, niti država, bi moral zadostiti, čeprav je žrtvam in svojcem hudih kaznivih dejanj to »težko dopovedati«. Iskreno rečeno imamo vsi v sebi nekaj maščevanja (eni manj, drugi več) in če bi se nad nami ali bližnjimi storila huda kazniva dejanja (npr. umori, posilstva, ugrabitve…), se verjetno smrtna kazen nemalokrat ne bi zdela tako nehumana sankcija. Ljudje pač želimo maščevanje še po starem talionskem načelu oko za oko. Problem pa nastane, ko je obsojen in kaznovan napačen človek.[2] Si predstavljate, da vas obsodijo za neko stvar, ki je niste storili ali še huje, vas obsodijo na smrt za dejanje, ki ga niste zagrešili. To je tisti problem, ki postane nerešljiv, ko se z njim začnemo ukvarjati. Država namreč mora spoštovati odločitve sodišča, ki pa so »občasno« napačne iz različnih razlogov, v katere se v tem prispevku ne bom spuščal. In takih odločitev ni malo. V ZDA so od leta 1973 do 2015 oprostili krivde 156 na smrt obsojenih ljudi.[3] Eden takih primerov je bil Američan Manuel Velez, ki je bil obsojen, da je ubil otroka svoje partnerke. Oba s partnerko sta bila obsojena za umor, pri čemer je ona priznala in pričala proti njemu. Odvetnik Brian Stull, ki je Veleza spravil na prostost, je ob izpustitvi povedal, da je sistem poln napak. Navedel je da ga obramba ni dobro zastopala, da je tožilec želel obsodbo namesto, da bi gledal dokaze in da je tudi sodnik delal napake.[4] Še bolj nepravičen primer, obsodbo in smrtno kazen je dočakal 14 letni deček George Junius Stinney Jr., ki je bil obsojen umora dveh mladih deklic. Dogodek se je sicer zgodil leta 1944. V procesu, ki je trajal en dan, je temnopoltega dečka »bela« porota obsodila v enem dnevu. Fant je bil smrtno usmrčen in leta 2013 je skupina pravnikov pregledala primer in dosegla oprostilno sodbo po več kot 70 letih. Ker nikoli ni bilo izvedenih nobenih dokazov, se niti ni vedelo ali je deček kaj zagrešil ali ne, sodnica pa je ugotovila, da so mu bile kršene temeljne človekove pravice do »poštenega sojenja«.[5]
Tudi proces našega zadnjega ubitega s smrtno obsodbo Franca Rihtariča je bil (po nekih informacijah) nekoliko sporno izpeljan. Po navedbah novinarja Financ Ludvika Kovača naj bi bil Rihtarič slovenski Robin Hood, saj je naredil neko manjše kaznivo dejanje (kot mlad fant je ukradel avto in se z njim zaletel), kar je sprožilo hudo iskanje policije za njim. On je bežal in napovedal robinhodstvo, da je kradel bogatim in dajal revnim oz. je delil ukradene stvari naokoli. Ob begu naj bi ustrelil tudi »miličnika«. Več let se je skrival in za nekatere je bil junak, za druge zločinec. Zanimiva in kontroverzna zgodba, ki se je končala z obsodbo več kot 50 kaznivih dejanj. Iz nekih virov izhaja, da na procesu ni bilo veliko dokazov, ki bi vse obsodbe potrjevali. Tudi sam Franc se je boril proti smrtni kazni s pritožbami, vendar neuspešno. Na koncu je bil ustreljen zjutraj 30.10.1959.[6]
Moralna dilema sodnikov
Po mojem mnenju je glavni problem sodnikov, ki sodijo zločincem, kriminalcem ali kako drugače jim lahko rečemo, v tem, da oni mislijo, da vedo, ko je nekdo kriv in če je kriv in ni dokazov, ga »težko« izpustijo. Vsaj večina od njih zaradi poklicne deformacije domneva, da so vsi, ki pridejo pred njih, krivi, dokler se ne dokaže drugače (tak je tudi slovenski sistem z nekaj svetlimi izjemami sodnikov). Moralna dilema je, ko bi nek sodnik dejansko vedel, da je nekdo kriv, dokazi pa temu ne pritrjujejo. Če bi se držal načela zakonitosti ali t.im. »fair trail«, bi takega obdolženega moral izpustiti. Ker pa nihče noče, da po ulicah hodijo kriminalci, zlasti tisti hujši, pa takega raje zaprejo. S tem pa nastane luknjica, ki omogoča senco dvoma, da je nekdo nedolžen ali formalno pravilno rečeno NE KRIV. In da ne bo pomote, so nedolžni obsojeni tudi v Sloveniji. Nekateri nedolžni po (ne)zbranih dokazih (torej ni bilo dovolj najdenih dokazov), drugi so dejansko nedolžni pa obstojijo dokazi zoper jih (kakorkoli že najdeni) in tisti tretji, ko ni niti dokazov niti oseba ni ničesar storila in ga/jo vseeno obsodijo. S temi »luknjami« v sistemu se začnejo dogajati napake in star pregovor pravi, da je bolje 10 krivih izpustiti kot enega nedolžnega obsoditi. Sistem bi moral biti naravnan tako, da do teh obsodb nedolžnih ljudi ne bi smelo prihajati. In čeprav pogosto do tega prihaja pri manjših kaznivih dejanjih, je toliko huje, ko se to zgodi, ko je nekdo obsojen na zaporno kazen. In smrtna obsodba tu pride na vrh ledene gore. S tem se močno postavi pod vprašaj ali smrtno kazen imeti ali ne.
Načini usmrtitve in statistika glede smrtnih obsodb
Po svetu se še vedno izvajajo usmrtitve kot smrtne obsodbe držav v 23 državah. V Evropi jih izvaja samo še Belorusija, sicer pa v drugih državah ni več usmrtitev. Največ usmrtitev se še vedno izvaja s streljanjem, obstajajo pa še obešanje, smrtna injekcija in ponekod kamenjanje in obglavljanje (Savdska Arabija).[7]
Amnesty International, ki je strogo proti smrtnim kaznim, je v letu 2017 zabeležil 993 usmrtitev v 23 državah. Leta 2017 je bilo 2591 izrekov smrtnih obsodb v 53 državah. Smrtne kazni se načeloma manjšajo v državah, še vedno je največ usmrtitev na Kitajskem[8], Iraku, Savdovi Arabiji in Pakistanu[9], se pa določene države oz. njihovi državljani zavzemajo tudi nazaj za uvedbo smrtne kazni za najhujše zločine (npr. Švica).
Sklep
Večno bo ostalo vprašanje, kako zmanjšati kriminal in zlasti zaustaviti najhujše storilce kaznivih dejanj. Marsikdo, ki je doživel kakšno hudo tragedijo s strani sočloveka, bo verjetno takim kaznim bistveno bolj naklonjen, saj vsaka druga oblika kaznovanja ne daje (duševnega) zadoščenja. Verjetno tudi sama smrtna kazen ne daje končnega zadoščenja, je pa v nas ljudeh ta sla po maščevanju, ki ni zanemarljiva in se ji je težko izogniti. Kajne?
Smrtna kazen – DA ALI NE?
Zadnji obsojenec, ki je bil ubit s smrtno kaznijo v Sloveniji, je bil Franc Rihtarič leta 1959. Obsojen je bil preko 50 kaznivih dejanj, od teh naj bi bila najhujši rop, uboj policista in antikomunizem. Čeprav je bil Franc Rihtarič obsojen na veliko kaznivih dejanj, se tudi pri njem postavlja vprašanje ali je bil umorjen zaradi politične volje ali zato, ker je res izvedel toliko kaznivih dejanj, ki jih večina sploh ni bila v celoti dokazanih. Zadnji slovenski obsojenec na smrt je bil Metod Trobec leta 1980, a je bila kasneje kazen spremenjena v 20 let zapora, saj je bila leta 1989 smrtna kazen uradno odpravljena.[1]
Argumenti proti smrtni kazni
Če damo ob stran razlog temeljne človekove pravice do življenja, ki je ne sme odvzeti nihče, niti država, se takoj in vedno postavlja vprašanje napake obsodbe nedolžnega človeka, ki se je ne da več popraviti. Že primarni argument, ki govori, da nihče ne more poseči po človeškem življenju, niti država, bi moral zadostiti, čeprav je žrtvam in svojcem hudih kaznivih dejanj to »težko dopovedati«. Iskreno rečeno imamo vsi v sebi nekaj maščevanja (eni manj, drugi več) in če bi se nad nami ali bližnjimi storila huda kazniva dejanja (npr. umori, posilstva, ugrabitve…), se verjetno smrtna kazen nemalokrat ne bi zdela tako nehumana sankcija. Ljudje pač želimo maščevanje še po starem talionskem načelu oko za oko. Problem pa nastane, ko je obsojen in kaznovan napačen človek.[2] Si predstavljate, da vas obsodijo za neko stvar, ki je niste storili ali še huje, vas obsodijo na smrt za dejanje, ki ga niste zagrešili. To je tisti problem, ki postane nerešljiv, ko se z njim začnemo ukvarjati. Država namreč mora spoštovati odločitve sodišča, ki pa so »občasno« napačne iz različnih razlogov, v katere se v tem prispevku ne bom spuščal. In takih odločitev ni malo. V ZDA so od leta 1973 do 2015 oprostili krivde 156 na smrt obsojenih ljudi.[3] Eden takih primerov je bil Američan Manuel Velez, ki je bil obsojen, da je ubil otroka svoje partnerke. Oba s partnerko sta bila obsojena za umor, pri čemer je ona priznala in pričala proti njemu. Odvetnik Brian Stull, ki je Veleza spravil na prostost, je ob izpustitvi povedal, da je sistem poln napak. Navedel je da ga obramba ni dobro zastopala, da je tožilec želel obsodbo namesto, da bi gledal dokaze in da je tudi sodnik delal napake.[4] Še bolj nepravičen primer, obsodbo in smrtno kazen je dočakal 14 letni deček George Junius Stinney Jr., ki je bil obsojen umora dveh mladih deklic. Dogodek se je sicer zgodil leta 1944. V procesu, ki je trajal en dan, je temnopoltega dečka »bela« porota obsodila v enem dnevu. Fant je bil smrtno usmrčen in leta 2013 je skupina pravnikov pregledala primer in dosegla oprostilno sodbo po več kot 70 letih. Ker nikoli ni bilo izvedenih nobenih dokazov, se niti ni vedelo ali je deček kaj zagrešil ali ne, sodnica pa je ugotovila, da so mu bile kršene temeljne človekove pravice do »poštenega sojenja«.[5]
Tudi proces našega zadnjega ubitega s smrtno obsodbo Franca Rihtariča je bil (po nekih informacijah) nekoliko sporno izpeljan. Po navedbah novinarja Financ Ludvika Kovača naj bi bil Rihtarič slovenski Robin Hood, saj je naredil neko manjše kaznivo dejanje (kot mlad fant je ukradel avto in se z njim zaletel), kar je sprožilo hudo iskanje policije za njim. On je bežal in napovedal robinhodstvo, da je kradel bogatim in dajal revnim oz. je delil ukradene stvari naokoli. Ob begu naj bi ustrelil tudi »miličnika«. Več let se je skrival in za nekatere je bil junak, za druge zločinec. Zanimiva in kontroverzna zgodba, ki se je končala z obsodbo več kot 50 kaznivih dejanj. Iz nekih virov izhaja, da na procesu ni bilo veliko dokazov, ki bi vse obsodbe potrjevali. Tudi sam Franc se je boril proti smrtni kazni s pritožbami, vendar neuspešno. Na koncu je bil ustreljen zjutraj 30.10.1959.[6]
Moralna dilema sodnikov
Po mojem mnenju je glavni problem sodnikov, ki sodijo zločincem, kriminalcem ali kako drugače jim lahko rečemo, v tem, da oni mislijo, da vedo, ko je nekdo kriv in če je kriv in ni dokazov, ga »težko« izpustijo. Vsaj večina od njih zaradi poklicne deformacije domneva, da so vsi, ki pridejo pred njih, krivi, dokler se ne dokaže drugače (tak je tudi slovenski sistem z nekaj svetlimi izjemami sodnikov). Moralna dilema je, ko bi nek sodnik dejansko vedel, da je nekdo kriv, dokazi pa temu ne pritrjujejo. Če bi se držal načela zakonitosti ali t.im. »fair trail«, bi takega obdolženega moral izpustiti. Ker pa nihče noče, da po ulicah hodijo kriminalci, zlasti tisti hujši, pa takega raje zaprejo. S tem pa nastane luknjica, ki omogoča senco dvoma, da je nekdo nedolžen ali formalno pravilno rečeno NE KRIV. In da ne bo pomote, so nedolžni obsojeni tudi v Sloveniji. Nekateri nedolžni po (ne)zbranih dokazih (torej ni bilo dovolj najdenih dokazov), drugi so dejansko nedolžni pa obstojijo dokazi zoper jih (kakorkoli že najdeni) in tisti tretji, ko ni niti dokazov niti oseba ni ničesar storila in ga/jo vseeno obsodijo. S temi »luknjami« v sistemu se začnejo dogajati napake in star pregovor pravi, da je bolje 10 krivih izpustiti kot enega nedolžnega obsoditi. Sistem bi moral biti naravnan tako, da do teh obsodb nedolžnih ljudi ne bi smelo prihajati. In čeprav pogosto do tega prihaja pri manjših kaznivih dejanjih, je toliko huje, ko se to zgodi, ko je nekdo obsojen na zaporno kazen. In smrtna obsodba tu pride na vrh ledene gore. S tem se močno postavi pod vprašaj ali smrtno kazen imeti ali ne.
Načini usmrtitve in statistika glede smrtnih obsodb
Po svetu se še vedno izvajajo usmrtitve kot smrtne obsodbe držav v 23 državah. V Evropi jih izvaja samo še Belorusija, sicer pa v drugih državah ni več usmrtitev. Največ usmrtitev se še vedno izvaja s streljanjem, obstajajo pa še obešanje, smrtna injekcija in ponekod kamenjanje in obglavljanje (Savdska Arabija).[7]
Amnesty International, ki je strogo proti smrtnim kaznim, je v letu 2017 zabeležil 993 usmrtitev v 23 državah. Leta 2017 je bilo 2591 izrekov smrtnih obsodb v 53 državah. Smrtne kazni se načeloma manjšajo v državah, še vedno je največ usmrtitev na Kitajskem[8], Iraku, Savdovi Arabiji in Pakistanu[9], se pa določene države oz. njihovi državljani zavzemajo tudi nazaj za uvedbo smrtne kazni za najhujše zločine (npr. Švica).
Sklep
Večno bo ostalo vprašanje, kako zmanjšati kriminal in zlasti zaustaviti najhujše storilce kaznivih dejanj. Marsikdo, ki je doživel kakšno hudo tragedijo s strani sočloveka, bo verjetno takim kaznim bistveno bolj naklonjen, saj vsaka druga oblika kaznovanja ne daje (duševnega) zadoščenja. Verjetno tudi sama smrtna kazen ne daje končnega zadoščenja, je pa v nas ljudeh ta sla po maščevanju, ki ni zanemarljiva in se ji je težko izogniti. Kajne?
You can make a difference
Amnesty International se zavzema za človekove pravice in s svojo donacijo jim lahko pomagate, da bo svet boljši. Donacije na http://www.amnesty.si/donacije.html?pas=podprite_nas. Tudi 5 € je prispevek…
Marko Petek, l.r.
[1] Wikipedia, https://sl.wikipedia.org/wiki/Smrtna_kazen (16.8.2018).
[2] Po neki ameriški raziskavi je najmanj 4 % ljudi napačno obsojenih na srmt, vir: https://www.theguardian.com/world/2014/apr/28/death-penalty-study-4-percent-defendants-innocent (16.8.2018).
[3] https://www.vecer.com/dolga-leta-cakanja-na-smrt-6250550 (16.8.2018).
[4] Več o primeru lahko pogledate na https://www.dnevnik.si/1042683954 (16.8.2018).
[5] Več o primeru lahko pogledate na https://en.wikipedia.org/wiki/George_Stinney (16.8.2018).
[6] Več o tem lahko preberete v https://www.finance.si/352995/Franc-Rihtaric-stajerski-Robin-Hood?metered=yes&sid=478242733 (16.8.2018).
[7] http://www.razglej.se/smrtna-kazen/ (16.8.2018).
[8] 84 % vseh usmrtitev ima Kitajska in je daleč na prvem mestu
[9] https://www.amnesty.org/en/latest/news/2018/04/death-penalty-facts-and-figures-2017/ (16.8.2018).