Niso vse zgodbe srečne in niso vsi konci zgodb srečni. Vsi radi gledamo filme s srečnim koncem in vsi se v neki fazi poistovetimo z zgodbo in glavnimi junaki. Vendar v življenju ni vedno tako. So tudi zgodbe z žalostnim koncem kot moja izguba najboljšega prijatelja s katerim smo se poznali in družili več kot 30 let. V času najstništva praktično nerazdružljivi, potem so šla naša življenja vsaka svojo pot, a v duhu in občasnih srečanjih smo ostali prijatelji kot 20 let pred tem. Ostale so trdne – jeklene vezi prijateljstva.
Še teden dni nazaj pred tragično nesrečo sva se pogovarjala o tem, da bi šla skupaj v nek skupen posel o katerem sva se pogovarjala že več kot leto dni pa nikoli ni bilo časa, da se usedeva in dorečeva detajle. Smrt je prišla hitro oz. iznenada. Motor, hitrost, trk v zadnji del tovornjaka, smrt na kraju nesreče.
16.4.2019, klic ob 21:45 h, ki ga nisem pričakoval, sem se pa čudil kdo bi me klical tako pozno. Običajno nič dobrega in tudi tokrat vest o smrtni prometni nesreči prijatelja.
Človek ne more verjeti, dobesedno ne verjameš, da se je to zgodilo. Čakaš, da te pokliče, da pride čez vrata, da te pozdravi, se nasmeji, pove šalo ali zgodbo staro 20 let in smeh do konca. Čakaš in čakaš pa vendar zaman.
Ne pomagajo jeza, ne razočaranje, ne vprašanja kako in zakaj se je to zgodilo. Ali je morda voznik tovornjaka zaviral, ga je mogoče kdo izsilil, … rad bi videl policijsko poročilo prometne nesreče, rad bi videl obdukcijskih zapiski, da naredim analizo kaj je bilo in kdo je kriv za to nesrečo. Nekdo pač mora biti kriv, da bo moji duši lažje. Pa ni in ne bo. Kakorkoli obrneš nihče in nič ga ne bo vrnilo. Tudi obsodba potencialnega kršitelja, storilca, niti smrtna kazen ne bi vrnila prijatelja. Obležal je na cesti in okoli 18:00 ure tistega dne umrl. Nobena pomoč in nihče ga ni mogel rešiti.
Soočati se z izgubo ni lahko, vedno sem mislil, da človek lahko to z razumom racionalizira in presodi, da se je pač to zgodilo, a duša tega noče sprejeti. Želi epilog, želi zadnji pogovor, želi narediti slovo od prijatelja. Pa ne more. Lahko se posloviš »tam zgoraj«, lahko greš na grob, lahko vpiješ, kričiš in kličeš, ampak zadnje njegove besede ne dobiš. Tudi »adijo stari se vidimo tam gor« si ne moreva več izmenjati tu na zemlji.
Končno vsi pridemo do istega zaključka, takšno je pač življenje. Smrt je del življenja in nanjo se mnogokrat premalo pripravljamo. Sam sem bi prepričan, da bom šel prvi od mojih izredno dobrih prijateljev, ki jih je na srečo kar nekaj. Pa me je ta prehitel. Z motorjem in tudi drugače.
Rok, dragi prijatelj, počivaj v miru in se vidimo »tam gor«.
Tvoj,
Marko P.
MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO (tanka je linija smrti)
Niso vse zgodbe srečne in niso vsi konci zgodb srečni. Vsi radi gledamo filme s srečnim koncem in vsi se v neki fazi poistovetimo z zgodbo in glavnimi junaki. Vendar v življenju ni vedno tako. So tudi zgodbe z žalostnim koncem kot moja izguba najboljšega prijatelja s katerim smo se poznali in družili več kot 30 let. V času najstništva praktično nerazdružljivi, potem so šla naša življenja vsaka svojo pot, a v duhu in občasnih srečanjih smo ostali prijatelji kot 20 let pred tem. Ostale so trdne – jeklene vezi prijateljstva.
Še teden dni nazaj pred tragično nesrečo sva se pogovarjala o tem, da bi šla skupaj v nek skupen posel o katerem sva se pogovarjala že več kot leto dni pa nikoli ni bilo časa, da se usedeva in dorečeva detajle. Smrt je prišla hitro oz. iznenada. Motor, hitrost, trk v zadnji del tovornjaka, smrt na kraju nesreče.
16.4.2019, klic ob 21:45 h, ki ga nisem pričakoval, sem se pa čudil kdo bi me klical tako pozno. Običajno nič dobrega in tudi tokrat vest o smrtni prometni nesreči prijatelja.
Človek ne more verjeti, dobesedno ne verjameš, da se je to zgodilo. Čakaš, da te pokliče, da pride čez vrata, da te pozdravi, se nasmeji, pove šalo ali zgodbo staro 20 let in smeh do konca. Čakaš in čakaš pa vendar zaman.
Ne pomagajo jeza, ne razočaranje, ne vprašanja kako in zakaj se je to zgodilo. Ali je morda voznik tovornjaka zaviral, ga je mogoče kdo izsilil, … rad bi videl policijsko poročilo prometne nesreče, rad bi videl obdukcijskih zapiski, da naredim analizo kaj je bilo in kdo je kriv za to nesrečo. Nekdo pač mora biti kriv, da bo moji duši lažje. Pa ni in ne bo. Kakorkoli obrneš nihče in nič ga ne bo vrnilo. Tudi obsodba potencialnega kršitelja, storilca, niti smrtna kazen ne bi vrnila prijatelja. Obležal je na cesti in okoli 18:00 ure tistega dne umrl. Nobena pomoč in nihče ga ni mogel rešiti.
Soočati se z izgubo ni lahko, vedno sem mislil, da človek lahko to z razumom racionalizira in presodi, da se je pač to zgodilo, a duša tega noče sprejeti. Želi epilog, želi zadnji pogovor, želi narediti slovo od prijatelja. Pa ne more. Lahko se posloviš »tam zgoraj«, lahko greš na grob, lahko vpiješ, kričiš in kličeš, ampak zadnje njegove besede ne dobiš. Tudi »adijo stari se vidimo tam gor« si ne moreva več izmenjati tu na zemlji.
Končno vsi pridemo do istega zaključka, takšno je pač življenje. Smrt je del življenja in nanjo se mnogokrat premalo pripravljamo. Sam sem bi prepričan, da bom šel prvi od mojih izredno dobrih prijateljev, ki jih je na srečo kar nekaj. Pa me je ta prehitel. Z motorjem in tudi drugače.
Rok, dragi prijatelj, počivaj v miru in se vidimo »tam gor«.
Tvoj,
Marko P.