OBREKOVANJE KOT KAZNIVO DEJANJE (ZOPER ČAST IN DOBRO IME)
03. 12. 2020/Kazensko pravo in prekrški
Danes, v času internetne družbe, ko se informacije širijo zelo hitro, je primerov kršitev osebnih pravic vsak dan pravzaprav nešteto. Če pogledamo le različne forume, spletne časopise in socialna omrežja oziroma komentarje uporabnikov in bralcev, lahko opazimo, da so neštetokrat polni nesramnih opazk in kletvic, veliko pa jih tudi jasno izraža nestrpnost in sovražnost. Ker je danes splet dostopen skoraj vsem prebivalcem, pa ravno zaradi takšnih spletnih objav, ki se čez noč lahko razširijo po celem svetu in s tem uničijo marsikatero življenje oziroma zasebno sfero posameznika ter mu tako povzročijo ogromno škodo.
Zanimivo vprašanje je kje je meja med svobodo govora in obrekovanjem, kar predstavlja kaznivo dejanje po 159. členu Kazenskega zakonika. Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) namreč šteje obrekovanje za kaznivo dejanje, kar večina laične javnosti sploh ne ve.
159. člen Kazenskega zakonika (KZ-1 Uradni list RS, št. 55/08) navaja, da je za obrekovanje navedeno, da se obravnava, kadar določena oseba trdi ali raznaša neresnične podatke o drugi osebi, s čimer lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. V takšnem primeru se osebo kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev. Storilec se mora zavedati, da so izjave o drugi osebi neresnične.[1]
Takšno kaznivo dejanje se navadno preganja z zasebno tožbo.
Predpisana je enkrat višja kazen, ko je kaznivo dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na spletnih straneh ali javnem shodu. Storilca se v tem primeru kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.[2]
Kadar tovrstno kaznivo dejanje povzroči oškodovancu hude posledice, se storilca kaznuje z zaporom do dveh let.[3]
Obrekovanje je torej podajanje neresničnih podatkov, ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu druge osebe, storilec pa se pri tem tudi zaveda, da so njegove besede oz. informacije neresnične.
Iz različnih sodb Višjega sodišča v Mariboru ter Vrhovnega sodišča RS je razbrati tudi, da morajo biti trditve, ki jih nekdo širi, objektivno neresnične, te neresničnosti pa se mora storilec zavedati.[4] Če se storilec neresničnosti svojih izjav ne zaveda ali pa se izkaže, da so bile trditve resnične, se ga običajno kaznuje bodisi za kaznivo dejanje razžalitve bodisi za žaljive obdolžitve ali opravljanja.[5]
Iz sodb Vrhovnega sodišča RS je razvidno tudi to specifiko kaznivega dejanja obrekovanja, da mora biti slednje izvedeno ob prisotnosti tretje osebe ali da so neresnične trditve o oškodovancu posredovane širši javnosti.[6]
Povedano drugače, v praksi to pomeni, da je treba v konkretnem primeru na podlagi okoliščin primera oceniti ali gre za to kaznivo dejanje ali katero drugo in to terja določeno pravno znanje in pravno sklepanje.
Kadar je trditev, ki se šteje pod kaznivo dejanje obrekovanja, posredovana denimo v pisni obliki in je namenjena samo in izključno oškodovancu, se avtorja besedila ne kaznuje za kaznivo dejanje obrekovanja, temveč za kaznivo dejanje razžalitve, žaljivo obdolžitev ali opravljanje.[7]
Oseba mora biti v obrekljivi izjavi razpoznana, ni pa potrebno, da je izrecno poimenovana.[8]
V pravni praksi je oblikovano načelo, »da pri izjavi subjektivnega mišljenja in vrednostne sodbe, s katero se škodi časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, brez navajanja konkretnih neresničnih okoliščin obdolženec ne stori kaznivega dejanja obrekovanja, temveč kaznivo dejanje razžalitve.«[9]
Obrekovanje pa lahko predstavlja tudi civilni delikt v smislu kršenja določb obligacijskega zakonika in ima za posledico civilno odškodninsko odgovornost.[10]
Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je pojasnilo, da odškodnina zaradi obrekovanja služi trem namenom[11]::
1.»Da nudi uteho zaradi čustvene stiske, ki so jo povzročile objavljene informacije.«
2.»Da popravi škodo, ki je nastala na osebnem in poslovnem ugledu posameznika.«
3.»Da pomaga ponovno vzpostaviti ugled posameznika.«
Vendar pa mora biti višina odškodnine skladna z načelom sorazmernosti, saj »pravična« odškodnina pomeni takšno odškodnino, ki je sorazmerna glede na težo kršitve in nastalo škodo. Pretirano visoka odškodnina ne vpliva le na toženca, temveč ima posledice za celoten poklic novinarstva, saj ustvarja vzdušje, da je svoboda govora dejansko omejena«.[12]
Obravnava kaznivega dejanja zoper obrekovanja v medijih oz. v novinarstvu zelo delikatna in »dvorezna«. Novinarji opravljajo nalogo obveščanja javnosti, »dolžni« so javnost obvestiti o nepravičnih navezah, o nepravičnem zasedanju tako pomembnih delovnih položajev in neopravičeno visokih plačah, saj so slednje konec koncev breme davkoplačevalcev. Vsekakor pa je nadvse pomembno, da se vsakršne informacije temeljito preverijo in podajajo vključno z dokazi (fotografijami, dokumenti ipd.). Tako se izključi dilema, ali je dejanje kaznivo, ali gre za razžalitev, ali zgolj za obveščanje javnosti o spornih (tudi kaznivih) zvezah, navezah, dejanjih ipd.
Poleg kazenskega zakonika tudi Ustava Republike Slovenije varuje osebnostne pravice, namreč kadar obstaja dilema, da je bilo izraženo, izrečeno, zapisano ali podano v kateri drugi obliki javnega obveščanja sporno, nekorektno ali neresnično ipd., pa Ustava Republike Slovenije s 40. členom omogoča pravico do popravka in odgovora.
40. člen namreč navaja, da je »zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.«[13],[14]
Torej pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, med katere spada tudi opravljanje imamo na voljo kazenskopravno varstvo osebnostnih pravic in pa civilnopravno varstvo osebnostnih pravic.
Ali je kazensko pravo primerno orodje na tem področju, si pravna stroka ni enotna.
Nekateri pravni strokovnjaki menijo, da se razžaljeni vedno redkeje odločajo za kazenski pregon in se zadovoljijo že s civilno tožbo, ki je tudi bolj smiselna. Dokazni standardi so v civilnopravnih postopkih nekoliko drugačni, nižji in ohlapnejši, iztožijo lahko odškodnino, odreči se morajo le »čustveni satisfakciji« v obliki kazni, pa tudi sankcije (odškodnine) so po njihovem mnenju ustreznejše. Navajajo tudi, da so kazenske sankcije primerne le takrat, kadar gre za hud poseg v demokratično družbo, da je kazenski pregon primeren predvsem, če gre za hude lažne obtožbe, za katerimi stoji tudi jasen, nedvomljiv naklep omalovaževanja s hujšimi posledicami. Tudi praksa evropskega sodišča za človekove pravice kazenske postopke na tem področju označuje kot kontradikcijo svobodi izražanja.[15]
Zagovorniki kazenske obravnave pa slednjo zagovarjajo, ko posameznika niti odškodnine za kaznivo dejanje ne odvrnejo od nadaljnjega načrtnega kaznivega dejanja.[16]
Analize kažejo, da je bila več kot polovica vseh zadev sprožena na podlagi določb obligacijskega zakonika, le dobra tretjina pa na podlagi določb kazenskega zakonika. Domnevni oškodovanci so namreč v kar 76 primerih iskali pravico prek odškodninskih zahtevkov, v le 32 primerih pa prek kazenskega pregona zaradi domnevnih kaznivih dejanj žaljive obdolžitve ali razžalitve. Prevlada civilnopravnih postopkov nad kazenskopravnimi ter prevlada fizičnih oseb kot tožnikov nad pravnimi in uradnimi osebami tako vendarle odpira vprašanje o smiselnosti kazenskega pregona novinarjev zaradi dejanj zoper čast in dobro ime. Pravni strokovnjaki na tem delu še opozarjajo, da je »postopek uveljavljanja odškodnine poenostavljen, če je oškodovanec že dosegel pravnomočno kazensko obsodbo«. V takšnih primerih se v civilnem postopku posledično ugotavljajo zgolj okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine, ne pa tudi to, ali je novinar posegel v osebnostne pravice oškodovanca.[17]
Tudi sami se strinjamo, da je kazenski pregon z zaporno kaznijo celo do dveh let pretiran, a je simbolnega pomena, če se neka razžalitev ali obrekovanje označi za kaznivo dejanje; dobi izrečen nek poseben status, učinek, satisfakcijo.
OBREKOVANJE KOT KAZNIVO DEJANJE (ZOPER ČAST IN DOBRO IME)
Danes, v času internetne družbe, ko se informacije širijo zelo hitro, je primerov kršitev osebnih pravic vsak dan pravzaprav nešteto. Če pogledamo le različne forume, spletne časopise in socialna omrežja oziroma komentarje uporabnikov in bralcev, lahko opazimo, da so neštetokrat polni nesramnih opazk in kletvic, veliko pa jih tudi jasno izraža nestrpnost in sovražnost. Ker je danes splet dostopen skoraj vsem prebivalcem, pa ravno zaradi takšnih spletnih objav, ki se čez noč lahko razširijo po celem svetu in s tem uničijo marsikatero življenje oziroma zasebno sfero posameznika ter mu tako povzročijo ogromno škodo.
Zanimivo vprašanje je kje je meja med svobodo govora in obrekovanjem, kar predstavlja kaznivo dejanje po 159. členu Kazenskega zakonika. Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) namreč šteje obrekovanje za kaznivo dejanje, kar večina laične javnosti sploh ne ve.
159. člen Kazenskega zakonika (KZ-1 Uradni list RS, št. 55/08) navaja, da je za obrekovanje navedeno, da se obravnava, kadar določena oseba trdi ali raznaša neresnične podatke o drugi osebi, s čimer lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. V takšnem primeru se osebo kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev. Storilec se mora zavedati, da so izjave o drugi osebi neresnične.[1]
Takšno kaznivo dejanje se navadno preganja z zasebno tožbo.
Predpisana je enkrat višja kazen, ko je kaznivo dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na spletnih straneh ali javnem shodu. Storilca se v tem primeru kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.[2]
Kadar tovrstno kaznivo dejanje povzroči oškodovancu hude posledice, se storilca kaznuje z zaporom do dveh let.[3]
Obrekovanje je torej podajanje neresničnih podatkov, ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu druge osebe, storilec pa se pri tem tudi zaveda, da so njegove besede oz. informacije neresnične.
Iz različnih sodb Višjega sodišča v Mariboru ter Vrhovnega sodišča RS je razbrati tudi, da morajo biti trditve, ki jih nekdo širi, objektivno neresnične, te neresničnosti pa se mora storilec zavedati.[4] Če se storilec neresničnosti svojih izjav ne zaveda ali pa se izkaže, da so bile trditve resnične, se ga običajno kaznuje bodisi za kaznivo dejanje razžalitve bodisi za žaljive obdolžitve ali opravljanja.[5]
Iz sodb Vrhovnega sodišča RS je razvidno tudi to specifiko kaznivega dejanja obrekovanja, da mora biti slednje izvedeno ob prisotnosti tretje osebe ali da so neresnične trditve o oškodovancu posredovane širši javnosti.[6]
Povedano drugače, v praksi to pomeni, da je treba v konkretnem primeru na podlagi okoliščin primera oceniti ali gre za to kaznivo dejanje ali katero drugo in to terja določeno pravno znanje in pravno sklepanje.
Kadar je trditev, ki se šteje pod kaznivo dejanje obrekovanja, posredovana denimo v pisni obliki in je namenjena samo in izključno oškodovancu, se avtorja besedila ne kaznuje za kaznivo dejanje obrekovanja, temveč za kaznivo dejanje razžalitve, žaljivo obdolžitev ali opravljanje.[7]
Oseba mora biti v obrekljivi izjavi razpoznana, ni pa potrebno, da je izrecno poimenovana.[8]
V pravni praksi je oblikovano načelo, »da pri izjavi subjektivnega mišljenja in vrednostne sodbe, s katero se škodi časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, brez navajanja konkretnih neresničnih okoliščin obdolženec ne stori kaznivega dejanja obrekovanja, temveč kaznivo dejanje razžalitve.«[9]
Obrekovanje pa lahko predstavlja tudi civilni delikt v smislu kršenja določb obligacijskega zakonika in ima za posledico civilno odškodninsko odgovornost.[10]
Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je pojasnilo, da odškodnina zaradi obrekovanja služi trem namenom[11]::
1.»Da nudi uteho zaradi čustvene stiske, ki so jo povzročile objavljene informacije.«
2.»Da popravi škodo, ki je nastala na osebnem in poslovnem ugledu posameznika.«
3.»Da pomaga ponovno vzpostaviti ugled posameznika.«
Vendar pa mora biti višina odškodnine skladna z načelom sorazmernosti, saj »pravična« odškodnina pomeni takšno odškodnino, ki je sorazmerna glede na težo kršitve in nastalo škodo. Pretirano visoka odškodnina ne vpliva le na toženca, temveč ima posledice za celoten poklic novinarstva, saj ustvarja vzdušje, da je svoboda govora dejansko omejena«.[12]
Obravnava kaznivega dejanja zoper obrekovanja v medijih oz. v novinarstvu zelo delikatna in »dvorezna«. Novinarji opravljajo nalogo obveščanja javnosti, »dolžni« so javnost obvestiti o nepravičnih navezah, o nepravičnem zasedanju tako pomembnih delovnih položajev in neopravičeno visokih plačah, saj so slednje konec koncev breme davkoplačevalcev. Vsekakor pa je nadvse pomembno, da se vsakršne informacije temeljito preverijo in podajajo vključno z dokazi (fotografijami, dokumenti ipd.). Tako se izključi dilema, ali je dejanje kaznivo, ali gre za razžalitev, ali zgolj za obveščanje javnosti o spornih (tudi kaznivih) zvezah, navezah, dejanjih ipd.
Poleg kazenskega zakonika tudi Ustava Republike Slovenije varuje osebnostne pravice, namreč kadar obstaja dilema, da je bilo izraženo, izrečeno, zapisano ali podano v kateri drugi obliki javnega obveščanja sporno, nekorektno ali neresnično ipd., pa Ustava Republike Slovenije s 40. členom omogoča pravico do popravka in odgovora.
40. člen namreč navaja, da je »zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.«[13],[14]
Torej pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, med katere spada tudi opravljanje imamo na voljo kazenskopravno varstvo osebnostnih pravic in pa civilnopravno varstvo osebnostnih pravic.
Ali je kazensko pravo primerno orodje na tem področju, si pravna stroka ni enotna.
Nekateri pravni strokovnjaki menijo, da se razžaljeni vedno redkeje odločajo za kazenski pregon in se zadovoljijo že s civilno tožbo, ki je tudi bolj smiselna. Dokazni standardi so v civilnopravnih postopkih nekoliko drugačni, nižji in ohlapnejši, iztožijo lahko odškodnino, odreči se morajo le »čustveni satisfakciji« v obliki kazni, pa tudi sankcije (odškodnine) so po njihovem mnenju ustreznejše. Navajajo tudi, da so kazenske sankcije primerne le takrat, kadar gre za hud poseg v demokratično družbo, da je kazenski pregon primeren predvsem, če gre za hude lažne obtožbe, za katerimi stoji tudi jasen, nedvomljiv naklep omalovaževanja s hujšimi posledicami. Tudi praksa evropskega sodišča za človekove pravice kazenske postopke na tem področju označuje kot kontradikcijo svobodi izražanja.[15]
Zagovorniki kazenske obravnave pa slednjo zagovarjajo, ko posameznika niti odškodnine za kaznivo dejanje ne odvrnejo od nadaljnjega načrtnega kaznivega dejanja.[16]
Analize kažejo, da je bila več kot polovica vseh zadev sprožena na podlagi določb obligacijskega zakonika, le dobra tretjina pa na podlagi določb kazenskega zakonika. Domnevni oškodovanci so namreč v kar 76 primerih iskali pravico prek odškodninskih zahtevkov, v le 32 primerih pa prek kazenskega pregona zaradi domnevnih kaznivih dejanj žaljive obdolžitve ali razžalitve. Prevlada civilnopravnih postopkov nad kazenskopravnimi ter prevlada fizičnih oseb kot tožnikov nad pravnimi in uradnimi osebami tako vendarle odpira vprašanje o smiselnosti kazenskega pregona novinarjev zaradi dejanj zoper čast in dobro ime. Pravni strokovnjaki na tem delu še opozarjajo, da je »postopek uveljavljanja odškodnine poenostavljen, če je oškodovanec že dosegel pravnomočno kazensko obsodbo«. V takšnih primerih se v civilnem postopku posledično ugotavljajo zgolj okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine, ne pa tudi to, ali je novinar posegel v osebnostne pravice oškodovanca.[17]
Tudi sami se strinjamo, da je kazenski pregon z zaporno kaznijo celo do dveh let pretiran, a je simbolnega pomena, če se neka razžalitev ali obrekovanje označi za kaznivo dejanje; dobi izrečen nek poseben status, učinek, satisfakcijo.
Medina Radončič, univerzitetna diplomirana pravnica
[1] KZ-1, 159. člen.
[2] Prav tam.
[3] Prav tam.
[4] Sodba sodišča, opr. št. Kp 331/99, 2. 12. 1999; Sodba sodišča, opr. št. VII Kp 46876/2013, 24. 3. 2015; Sodba VS RS, opr. št. I Ips 23160/2011-67, 8. 5. 2014.
[5] Deisinger, 2002, str. 193.
[6] Sodba VS RS, opr. št. I Ips 65/2009, 16. 7. 2009.
[7] Deisinger, M., 2002, str. 193.
[8] Sodba VS RS, opr. št. Sklep II Kp 9858/2014, 7. 9. 2018.
[9] Lampe et al., 2009.
[10] Prav tam.
[11] Šutanovac, 2017, str. 35.
[12] Prav tam.
[13] URS, 40. člen.
[14] URS, 40. člen.
[15] Lovšin, 2015 (e-vir).
[16] Lovšin, 2015 (e-vir).
[17] Lovšin, 2015 (e-vir).