Ali smo pripravljeni umreti za svoj (poklicni) namen?
21. 10. 2020/Civilno pravo
Sam sem imel ta privilegij, če temu lahko tako rečemo, da sem se nekajkrat v življenju soočal s smrtjo. Nazadnje 1.7.2020, ko sem doživel možgansko krvavitev moje arteriovenske malformacije (gre za prirojeno žilno malformacijo, t.im. defekt žil v glavi, več si lahko pogledate >>TU<<, kjer se določene kapilare niso razvile kot bi se morale). Posledica tega »žilnega defekta« je da lahko pride do možganske krvavitve, kar se mi je dejansko zgodilo in buuum, človek ne more mimo tega, da se sooča z lastno umrljivostjo. Nič kaj prijetna situacija, resnici na ljubo pa nas vse čaka tudi ta korak v življenju (tj. soočanje s smrtjo). Nekatere bolj tiho pride iskat »gospa smrt« drugi se z njo soočajo dlje časa in naposled umrejo v njenem pričakovanju. Kaj je bolje nihče ne ve. Gotovo pa ni lahko zreti »smrti« v oči, to vam zagotavljam.
Da pa bi se nekdo zavestno podal v smrt zavoljo svojega življenjskega poslanstva ali življenjskega cilja, sploh, da je ta cilj službeno naravnan, je to izziv oz. veliko vprašanje samo po sebi. In to niso samo veliki in znani ljudje kot Martin Luther King ml., Mohandas Gandhi ali Jezus Kristus (čeravno tudi oni niso šli v smrt prostovoljno). To so tudi ljudje, ki so med nami in to si je še kako težko zamisliti, da so pripravljeni umreti za svoj namen. Tokrat imam v mislih turško odvetnico Ebro TIMTIK, ki je umrla 27. avgusta 2020 v turškem zaporu, ker je gladovno stavkala 238 dni, zaradi svojega nezakonitega zaprtja v zaporu. Tehtala je zgolj 30 kilogramov. O kolegici odvetnici sem prebral v reviji Odvetnik od kolega Timona Hrena (št. 97, str. 66) in članek povzemam po njemu.
Odvetnica je bila letnik 1978, torej zgolj tri leta mlajša od mene, kar mi predstavlja še toliko večje poistovetenje z njo. Zaprli so jo tri leta nazaj, ker je zastopala manjšino Kurde, ki so v Turčiji zelo nezaželeni. Uradno je bila obtožena sodelovanja v teroristični organizaciji. Obtožili in obsodili so jo, če pravilno razumem kolega Hrena, popolnoma brez konkretnih dokazov, na izjavah prič, ki so bile lažne oz. sploh niso obstajale (več si lahko pogledate v članku kolega Timona Hrena), na 13 let in pol zapora.
Priznam, da me je njena zgodba šokirala na več nivojih. Sprva vedno dobim pomislek kateri odvetnik sploh gre tako daleč s svojimi načeli, da ga zaprejo. Gotovo je vedela v kaj se spušča oz. bi lahko v neki fazi odnehala, potem pa je letos očitno šla tako daleč, da je 2.1.2020 sporočila, da bo začela gladovno stavko, ker je zahtevala pravično sojenje.
Petega aprila je sporočila, da bo stavkala do zmage ali do smrti. Ko sem prebral ta stavek v članku kolega me je pretreslo. Dobil sem kurjo polt. Verjetno se v tistem trenutku niti ni zavedala kako močno izjavo je dala, ali pač je točno vedela kaj dela. Štiri mesece kasneje namreč je umrla oz. se je zgodilo točno to kar je napovedala. Na njeno žalost je »zmagala« smrt in ne pa pravica. O pravici in pravičnosti bi imeli odvetniki in pravniki veliko povedati, ampak to ni namen te zgodbe. Namen te zgodbe je vprašanje vsakega posebej ali smo zmožni take moči, da smo pripravljeni umreti za svoj (poklicni) namen v življenju.
Sam priznam, da je v mojem boju za življenje nekaj mesecev nazaj zmagal strah, strah pred tem kaj bo ko me ne bo več, kaj bo z mojimi otroci, družino, prijatelji in nenazadnje kam bom odšel. Kako močno voljo je mogla imeti kolegica Ebro, da se ni vdala do zadnjega diha. Da pri svojih 30 kilogramih, ki si jih sploh ne predstavljam, ko že same kosti tehtajo več, ni vzela grižljaja hrane, vitaminov, …
Nimam besed… kakšno moč je morala imeti, da je zmogla to dejanje, niti nimam ideje kašen pogum mora imeti človek, da zmore kaj takega. Verjetno je šla v pravo zato, da bo zastopala šibkejše in tiste zatirane, ko je postala odvetnica je zastopala manjšinske Kurde, v zapor je šla zaradi tega ker je verjela, da je sistem manjšin nepravičen in na koncu umrla, da bi dokazala veliko globino te nepravičnosti.
Ali smo pripravljeni umreti za svoj (poklicni) namen?
Sam sem imel ta privilegij, če temu lahko tako rečemo, da sem se nekajkrat v življenju soočal s smrtjo. Nazadnje 1.7.2020, ko sem doživel možgansko krvavitev moje arteriovenske malformacije (gre za prirojeno žilno malformacijo, t.im. defekt žil v glavi, več si lahko pogledate >>TU<<, kjer se določene kapilare niso razvile kot bi se morale). Posledica tega »žilnega defekta« je da lahko pride do možganske krvavitve, kar se mi je dejansko zgodilo in buuum, človek ne more mimo tega, da se sooča z lastno umrljivostjo. Nič kaj prijetna situacija, resnici na ljubo pa nas vse čaka tudi ta korak v življenju (tj. soočanje s smrtjo). Nekatere bolj tiho pride iskat »gospa smrt« drugi se z njo soočajo dlje časa in naposled umrejo v njenem pričakovanju. Kaj je bolje nihče ne ve. Gotovo pa ni lahko zreti »smrti« v oči, to vam zagotavljam.
Da pa bi se nekdo zavestno podal v smrt zavoljo svojega življenjskega poslanstva ali življenjskega cilja, sploh, da je ta cilj službeno naravnan, je to izziv oz. veliko vprašanje samo po sebi. In to niso samo veliki in znani ljudje kot Martin Luther King ml., Mohandas Gandhi ali Jezus Kristus (čeravno tudi oni niso šli v smrt prostovoljno). To so tudi ljudje, ki so med nami in to si je še kako težko zamisliti, da so pripravljeni umreti za svoj namen. Tokrat imam v mislih turško odvetnico Ebro TIMTIK, ki je umrla 27. avgusta 2020 v turškem zaporu, ker je gladovno stavkala 238 dni, zaradi svojega nezakonitega zaprtja v zaporu. Tehtala je zgolj 30 kilogramov. O kolegici odvetnici sem prebral v reviji Odvetnik od kolega Timona Hrena (št. 97, str. 66) in članek povzemam po njemu.
Odvetnica je bila letnik 1978, torej zgolj tri leta mlajša od mene, kar mi predstavlja še toliko večje poistovetenje z njo. Zaprli so jo tri leta nazaj, ker je zastopala manjšino Kurde, ki so v Turčiji zelo nezaželeni. Uradno je bila obtožena sodelovanja v teroristični organizaciji. Obtožili in obsodili so jo, če pravilno razumem kolega Hrena, popolnoma brez konkretnih dokazov, na izjavah prič, ki so bile lažne oz. sploh niso obstajale (več si lahko pogledate v članku kolega Timona Hrena), na 13 let in pol zapora.
Priznam, da me je njena zgodba šokirala na več nivojih. Sprva vedno dobim pomislek kateri odvetnik sploh gre tako daleč s svojimi načeli, da ga zaprejo. Gotovo je vedela v kaj se spušča oz. bi lahko v neki fazi odnehala, potem pa je letos očitno šla tako daleč, da je 2.1.2020 sporočila, da bo začela gladovno stavko, ker je zahtevala pravično sojenje.
Petega aprila je sporočila, da bo stavkala do zmage ali do smrti. Ko sem prebral ta stavek v članku kolega me je pretreslo. Dobil sem kurjo polt. Verjetno se v tistem trenutku niti ni zavedala kako močno izjavo je dala, ali pač je točno vedela kaj dela. Štiri mesece kasneje namreč je umrla oz. se je zgodilo točno to kar je napovedala. Na njeno žalost je »zmagala« smrt in ne pa pravica. O pravici in pravičnosti bi imeli odvetniki in pravniki veliko povedati, ampak to ni namen te zgodbe. Namen te zgodbe je vprašanje vsakega posebej ali smo zmožni take moči, da smo pripravljeni umreti za svoj (poklicni) namen v življenju.
Sam priznam, da je v mojem boju za življenje nekaj mesecev nazaj zmagal strah, strah pred tem kaj bo ko me ne bo več, kaj bo z mojimi otroci, družino, prijatelji in nenazadnje kam bom odšel. Kako močno voljo je mogla imeti kolegica Ebro, da se ni vdala do zadnjega diha. Da pri svojih 30 kilogramih, ki si jih sploh ne predstavljam, ko že same kosti tehtajo več, ni vzela grižljaja hrane, vitaminov, …
Nimam besed… kakšno moč je morala imeti, da je zmogla to dejanje, niti nimam ideje kašen pogum mora imeti človek, da zmore kaj takega. Verjetno je šla v pravo zato, da bo zastopala šibkejše in tiste zatirane, ko je postala odvetnica je zastopala manjšinske Kurde, v zapor je šla zaradi tega ker je verjela, da je sistem manjšin nepravičen in na koncu umrla, da bi dokazala veliko globino te nepravičnosti.
Macte animo (slava tebi, zato pogumno) Ebru
dr. Marko Petek, odvetnik