Za kakšen postopek gre v pritožbah zoper postopek policistov?
Gre za poseben postopek, kjer se ugotavlja ali so policisti kršili človekove pravice. Torej poudarek ni na tem ali je bil storjen prekršek ali neko kaznivo dejanje, ampak ali so bile pri postopku, ki ga je izvajal policist kršene človekove pravice. Prav tako pritožbo rešuje policija ne pa sodišča.
Katere človekove pravice se lahko uveljavlja v pritožbi oz. kateri bodo najpogostejši primeri v praksi?
Gre za primere kršitev pravice do dostojanstva, osebne svobode, žalitve, nestrokovna obravnava ipd. Praktično vse pravice, ki izhajajo iz ustave in drugih zakonov in predstavljajo kršitev človekovih pravic.
Pritožbeni razlogi, ki jih opredeljuje pravilnik kot temeljne:
– opustitve dejanja oziroma ne ukrepanja policistov,
– uporabe prisilnih sredstev,
– uporabe policijskih pooblastil ter
– komunikacije, ki se kaže v nedostojnem in nekorektnem odnosu.
Kaj mora obsegati pritožba taka pritožba?
Pritožba mora obsegati opredelitev kršitve človekove pravice. Ta pravica, ki je bila kršena in potem mora čim bolj opredeljena in dokazana – govorimo o t.im. trditveni in dokazni podlagi, ki morata biti čimbolj natančno opredeljeni.
Zelo pomembno in pogosta napaka pritožnikov je da bodo s pritožbo uspeli vplivati na prekškovni ali kazenski postopek. Sploh za prekršek mislijo, da se bo ustavil, če bodo dokazali kršitev človekove pravice, kar je največja zmota. Imeli smo sicer pimere, kjer se je s pritožbo rešilo tudi prekršek, zlasti če gre za strokovno napako, ni pa to enostavno in običajno.
Kakšen je rok za vložitev pritožbe in kje je to opredeljeno, v katerem predpisu?
Ureja ga PRAVILNIK o reševanju pritožb zoper delo policistov, rok pa je 45 dni od dneva kršitve. Gre za kratek predpis, ki si ga splača prebrat, če bi vlagali pritožbo. Pravilnik pa je bil izdan na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije.
Ali lahko ljudje sami vložijo pritožbo ali rabijo odvetnika in kdaj bi bilo zaželeno, da pomaga odvetnik?
Seveda lahko vsak, ki so mu bile kršene človekove pravice sam vloži pritožbo. Odvetnikova pomoč bi bila smiselna, ko bo šlo za težja pravna vprašanja ali je do kršitve prišlo. Največje težave ali izzivi v tovrstnih postopkih bodo pri dokazovanju dejanskega stanja, kjer bo potrebno presentirati dokaze, ki bodo podprli pritožbo. To bodo lahko priče, listinski dokazi ipd. in tu bo odvetnik lahko odigral ključno vlogo pri tem, da se trditve tudi dokažejo.
Kako običajno poteka pritožbeni postopek?
a) Stranka – pritožnik vloži pritožbo
b) Pomiritveni postopek (razen izjemoma, ko ni mogoč), kjer se poskuša med pritožnikom in policistom doseči dogovor oz. kot neke vrste mediacija – lahko pride do opravičila, tudi umika/ustavitev prekrškovnega postopka (čeprav to ni namen)
c) Če pomiritveni postopek ni uspešen in pritožnik se zadeva obravnava na senatu, ki ugotavlja kršitev človekovih pravic, torej če je bila pritožba utemeljena
d) Ukrepe zoper kršitelja (policista) rešuje policija – vodstvo (disciplinski postopek…) – teoretično pa lahko pride tudi do umika nekega prekrškovnega postopka
7. Kako težko/ lahko je uspeti v teh postopkih?
V teh postopkih ni lahko uspeti in gre pogosto za neutemeljene pritožbe. To se dogaja iz dveh razlogov, eden je ta, da ljudje-pritožniki ne poznajo kaj je namen pritožbe in jih pogosto vlagajo zato ker želijo doseči razveljavitev prekrška, posledično pa opredeljujejo napačne pravne postulate in drugi ta, da policisti to delajo kot svoj poklic in precej dobro vedo kaj smejo in kaj ne. Tisti, ki si dovolijo take kršitve (mislim, da jih ni veliko) pogosto logično krijejo svoj hrbet, saj vedo, da jih čaka sankcija, če bi povedali iskreno. Posledično v teh pritožbah ni tako lahko uspeti in terjajo malo večj pripravo in angažma kaj se da in kako to doseči.
Pritožba na postopek policistov
Gre za poseben postopek, kjer se ugotavlja ali so policisti kršili človekove pravice. Torej poudarek ni na tem ali je bil storjen prekršek ali neko kaznivo dejanje, ampak ali so bile pri postopku, ki ga je izvajal policist kršene človekove pravice. Prav tako pritožbo rešuje policija ne pa sodišča.
Gre za primere kršitev pravice do dostojanstva, osebne svobode, žalitve, nestrokovna obravnava ipd. Praktično vse pravice, ki izhajajo iz ustave in drugih zakonov in predstavljajo kršitev človekovih pravic.
Pritožbeni razlogi, ki jih opredeljuje pravilnik kot temeljne:
– opustitve dejanja oziroma ne ukrepanja policistov,
– uporabe prisilnih sredstev,
– uporabe policijskih pooblastil ter
– komunikacije, ki se kaže v nedostojnem in nekorektnem odnosu.
Pritožba mora obsegati opredelitev kršitve človekove pravice. Ta pravica, ki je bila kršena in potem mora čim bolj opredeljena in dokazana – govorimo o t.im. trditveni in dokazni podlagi, ki morata biti čimbolj natančno opredeljeni.
Zelo pomembno in pogosta napaka pritožnikov je da bodo s pritožbo uspeli vplivati na prekškovni ali kazenski postopek. Sploh za prekršek mislijo, da se bo ustavil, če bodo dokazali kršitev človekove pravice, kar je največja zmota. Imeli smo sicer pimere, kjer se je s pritožbo rešilo tudi prekršek, zlasti če gre za strokovno napako, ni pa to enostavno in običajno.
Ureja ga PRAVILNIK o reševanju pritožb zoper delo policistov, rok pa je 45 dni od dneva kršitve. Gre za kratek predpis, ki si ga splača prebrat, če bi vlagali pritožbo. Pravilnik pa je bil izdan na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije.
Seveda lahko vsak, ki so mu bile kršene človekove pravice sam vloži pritožbo. Odvetnikova pomoč bi bila smiselna, ko bo šlo za težja pravna vprašanja ali je do kršitve prišlo. Največje težave ali izzivi v tovrstnih postopkih bodo pri dokazovanju dejanskega stanja, kjer bo potrebno presentirati dokaze, ki bodo podprli pritožbo. To bodo lahko priče, listinski dokazi ipd. in tu bo odvetnik lahko odigral ključno vlogo pri tem, da se trditve tudi dokažejo.
a) Stranka – pritožnik vloži pritožbo
b) Pomiritveni postopek (razen izjemoma, ko ni mogoč), kjer se poskuša med pritožnikom in policistom doseči dogovor oz. kot neke vrste mediacija – lahko pride do opravičila, tudi umika/ustavitev prekrškovnega postopka (čeprav to ni namen)
c) Če pomiritveni postopek ni uspešen in pritožnik se zadeva obravnava na senatu, ki ugotavlja kršitev človekovih pravic, torej če je bila pritožba utemeljena
d) Ukrepe zoper kršitelja (policista) rešuje policija – vodstvo (disciplinski postopek…) – teoretično pa lahko pride tudi do umika nekega prekrškovnega postopka
7. Kako težko/ lahko je uspeti v teh postopkih?
V teh postopkih ni lahko uspeti in gre pogosto za neutemeljene pritožbe. To se dogaja iz dveh razlogov, eden je ta, da ljudje-pritožniki ne poznajo kaj je namen pritožbe in jih pogosto vlagajo zato ker želijo doseči razveljavitev prekrška, posledično pa opredeljujejo napačne pravne postulate in drugi ta, da policisti to delajo kot svoj poklic in precej dobro vedo kaj smejo in kaj ne. Tisti, ki si dovolijo take kršitve (mislim, da jih ni veliko) pogosto logično krijejo svoj hrbet, saj vedo, da jih čaka sankcija, če bi povedali iskreno. Posledično v teh pritožbah ni tako lahko uspeti in terjajo malo večj pripravo in angažma kaj se da in kako to doseči.
Dr. Marko Petek, odvetnik