V svoji praksi sem naletel na primer, ko je bil človek prisilno hospitaliziran na psihiatrični bolnici, ker je odsvajal/razdajal svoje premoženje oz. zapravljal svoj denar (razpolagal s premoženjem). V bolnico so ga prijavili njegovi dediči.
Jedro problema
je bilo v dejstvu, da je gospod padel v neko verižno goljufijo iz tujine. Gospod je, ali bi moral, poslovno sodelovati z nekimi tujci. Posel se »ni izšel«, po mojem vedenju pa je prišlo potem do več tožb s strani gospoda proti ostalim vpletenim. Gospod je izgubil vse sodne spore v tujini, potem pa je preko »nekih« vez poskušal dobiti denar nazaj. Te »veze« pa so mu potem pobrale 5 x več denarja kot je bil prvotni posel vreden.
Ni sporno, da je bil dotični gospod v težki psihični situaciji, saj se je ujel v past goljufivcev, ki so mu vseskozi obljubljali, da bo dobil denar nazaj, seveda pa mora prej še nekaj nakazati. Ti goljufivci so bili edini stik z njegovim izgubljenim denarjem in on je bil vseskozi razpet med tem ali (spet) plačati in še imeti upanje, da se dobi denar naza, ali končati celo zgodbo in sprejeti izgubo. Problem je nastal, ker gospod nikoli ni sprejel dejstva, da so ga prinesli naokoli in da je žrtev goljufije, ampak je vseskozi igral igro, ki je pomenila konstantno dajanje denarja za upanje.
Problem
je nastal, ko si je gospod začel sposojati večje vsote denarja od banke, prijateljev in na koncu praktično od vsakega, ki je prišel mimo. Posojila so znašala že blizu 100.000 €, kar je bila slaba petina tistega, kar je bilo izgubljeno v prvotnem poslu. Hiša je šla pod hipoteko in dediči so se zbali za svoje premoženje. Iskreno in egoistično, za svoje premoženje, ne za njegovo, če smo iskreni. Gospod se namreč ni sekiral, ker je pač upal, da bo denar dobil nazaj. Problem je bil, ker je gospod dejansko imel neko blodnjavo motnjo, ki mu je onemogočala uvid v realno sliko in je bilo potrebno zdravljenje. To ni sporno, sporno je postalo kakšno zdravljenje (ambulantno ali hospitalizacija). Ker gospod ni pristajal v ambulantno zdravljenje, so dediči menili, da je edino mogoče, da ga prisilno hospitalizirajo. In so ga. Ker pa je dober odvetnik 🙂 opravil svojo nalogo, so ga izpustili. Ampak dediči se niso dali, domnevno preko vez so ga prisilno hospitalizirali preko bolnice, torej že drugič. Potem pa se je začela kalvarija s pritožbami, kjer je v enem postopku zmagoval gospod in so odločitve določale, da ga morajo izpustiti, v drugem postopku pa ravno nasprotno, da je gospod lahko prisilno hospitaliziran. Slednja je obveljala in gospod je naslednje pol leta preživel v prisilni hospitalizaciji na psihiatriji. Vmes se je zgodili veliko nepravilnosti, a ustavno sodišče na koncu vendarle ugotovi kršitev človekovih pravic zaradi nezakonite hospitalizacije.
Moralna dilema
Namen tega prispevka ni pravno grajanje postopkovnih in drugih napak sodišč, to bo objavljeno v strokovnih revijah. Namen tega prispevka je moralno vprašanje ali so bila ravnanja dedičev upravičena oz. ne. Opozoriti velja, da je bila situacija resna in gospod je potreboval pomoč, vprašanje je samo kako mu to pomoč nuditi ne da bi posegli v njegovo pravico do zasebnosti in osebne integritete. Kaj šele v pravico do osebne svobode. Gospod je bil namreč pol leta zaprt kot da je storil kaznivo dejanje, zaprt je bil zato, ker je bil “bolan”. Domnevno zato, ker je bil »zapravljiv«. Torej premoženje, ki ga je ustvaril v svojem življenju, je zapravljal in dedičem to seveda ni bilo povšeči, zato so to želeli preprečiti. To je do neke mere razumljivo, ampak ali je tudi moralno sprejemljivo. Žena in otroci tega gospoda gotovo niso želeli, da ta gospod zapravlja (posredno nekoč tudi njihov) denar, ki pa je sedaj še nedvomno njegov. Vprašanje oz. dilema se pojavi glede tega, ali zaščititi premoženje in pri tem prizadeti osebno integriteto, dostojanstvo in osebno svobodo človeka ali pa mu pustiti to svobodo in poskušati na druge načine rešiti premoženjsko situacijo. Dediči so se odločili za prvo. Razlogov za njihovo odločitev ne poznam, verjamem tudi, da jim ni bilo lahko, kljub temu pa menim, da njihovi razlogi ne opravičujejo njihovih dejanj. Verjetno nihče, ki tega ni doživel, ne ve, kako je preživeti en dan v zaporu, kaj šele pol leta in kaj šele v psihiatrični bolnici. Pri tem je treba izpostaviti, da je bil gospod sicer popolnoma normalen in splošno dobro orientiran. To ni bilo sporno in to so izpovedali tudi izvedenci. On se je še kako zavedal svojega stanja in izgube svobode, večkrat me je prosil in moledoval »dajte urediti, da me spustijo ven, jaz ne sodim sem …«, ipd. To so bile besede, ki so me prizadele in mi govorile, da je zaprt napačen človek. Hoditi po psihiatrični bolnici je svojevrstna izkušnja za vse, ki še tam niste bili. Če se človek malo vživi v te ljudi in njihovo počutje, se hitro znajde v drugem (paralelnem) svetu. Nehote se sprašuješ kako jim je, kakšen svet oni vidijo in kako ga doživljajo. Ko se z njimi pogovarjaš, mestoma izgleda kot da so iz drugega planeta, zgubljeni, tavajo in iščejo svojo pot ven. Nekateri bolj, drugi manj, se zavedajo svojega stanja, gotovo pa so tam najbolj prizadeti tisti, ki »so normalni« (karkoli že to je), predvsem pa tisti, ki se zavedajo, da ne sodijo notri oz. niso med sebi enakimi. In to je bil ta dotični gospod. Še danes ga vidim hoditi v tisti črtasti pižami po hodniku v copatih, z glavo obrnjeno proti tlom in vztrajnimi prošnjami, da ga rešim… ni bilo lahko..
Ali nam je dovoljeno, da posežemo po premoženju svojega zakonca (če domnevamo, da je polovica njegova), ali še huje po premoženju svojih staršev? Da jih prisilimo, hospitaliziramo pod pretvezo zaščite premoženja, da jim vzamemo dostojanstvo? Verjemite mi, marsikdo bi tako ravnal in potrebno je veliko moči in moralne drže, da se temu upremo. Ne samo tu tudi na drugih področjih iz izkušenj povem, da smo ljudje zelo zaščitniški do premoženja, ki primarno niti ni naše, vendar vidimo neko korist ali povezavo do njega. Najsi bodo to partnerji bogatih ljudi ali kdo drug, ki vidi svojo materialno korist v neki osebi. Marsikdo bi storil marsikaj, da »pomaga« revežu, da ne bo izgubil denarja.
Ali imajo prav?
Po budističnih naukih in verjetno tudi katerih drugih je cilj v življenju imeti čim manj premoženja. Marsikdo se bo strinjal, da je danes vseeno treba živeti in težko živimo od meditacije in vode. Vsekakor pa se lahko v življenju zanesemo (le) nase in če si zaupamo in verjamemo, da smo sposobni, ne rabimo nobenega drugega premoženja, niti od svojih staršev niti (končno) od svojega zakonca/partnerja. Vedno so izjeme, ampak osnovno načelo pravnika Ulpijana, iz rimskih časov ostaja isto: »Honeste vivere, alterum non laedere, suum cuique tribuere« (častno živeti, drugega ne žaliti in vsakomur dati svoje). In na tem zadnjem je treba graditi svoj svet….
Moralna dilema razpolaganja s svojim premoženjem
V svoji praksi sem naletel na primer, ko je bil človek prisilno hospitaliziran na psihiatrični bolnici, ker je odsvajal/razdajal svoje premoženje oz. zapravljal svoj denar (razpolagal s premoženjem). V bolnico so ga prijavili njegovi dediči.
Jedro problema
je bilo v dejstvu, da je gospod padel v neko verižno goljufijo iz tujine. Gospod je, ali bi moral, poslovno sodelovati z nekimi tujci. Posel se »ni izšel«, po mojem vedenju pa je prišlo potem do več tožb s strani gospoda proti ostalim vpletenim. Gospod je izgubil vse sodne spore v tujini, potem pa je preko »nekih« vez poskušal dobiti denar nazaj. Te »veze« pa so mu potem pobrale 5 x več denarja kot je bil prvotni posel vreden.
Ni sporno, da je bil dotični gospod v težki psihični situaciji, saj se je ujel v past goljufivcev, ki so mu vseskozi obljubljali, da bo dobil denar nazaj, seveda pa mora prej še nekaj nakazati. Ti goljufivci so bili edini stik z njegovim izgubljenim denarjem in on je bil vseskozi razpet med tem ali (spet) plačati in še imeti upanje, da se dobi denar naza, ali končati celo zgodbo in sprejeti izgubo. Problem je nastal, ker gospod nikoli ni sprejel dejstva, da so ga prinesli naokoli in da je žrtev goljufije, ampak je vseskozi igral igro, ki je pomenila konstantno dajanje denarja za upanje.
Problem
je nastal, ko si je gospod začel sposojati večje vsote denarja od banke, prijateljev in na koncu praktično od vsakega, ki je prišel mimo. Posojila so znašala že blizu 100.000 €, kar je bila slaba petina tistega, kar je bilo izgubljeno v prvotnem poslu. Hiša je šla pod hipoteko in dediči so se zbali za svoje premoženje. Iskreno in egoistično, za svoje premoženje, ne za njegovo, če smo iskreni. Gospod se namreč ni sekiral, ker je pač upal, da bo denar dobil nazaj. Problem je bil, ker je gospod dejansko imel neko blodnjavo motnjo, ki mu je onemogočala uvid v realno sliko in je bilo potrebno zdravljenje. To ni sporno, sporno je postalo kakšno zdravljenje (ambulantno ali hospitalizacija). Ker gospod ni pristajal v ambulantno zdravljenje, so dediči menili, da je edino mogoče, da ga prisilno hospitalizirajo. In so ga. Ker pa je dober odvetnik 🙂 opravil svojo nalogo, so ga izpustili. Ampak dediči se niso dali, domnevno preko vez so ga prisilno hospitalizirali preko bolnice, torej že drugič. Potem pa se je začela kalvarija s pritožbami, kjer je v enem postopku zmagoval gospod in so odločitve določale, da ga morajo izpustiti, v drugem postopku pa ravno nasprotno, da je gospod lahko prisilno hospitaliziran. Slednja je obveljala in gospod je naslednje pol leta preživel v prisilni hospitalizaciji na psihiatriji. Vmes se je zgodili veliko nepravilnosti, a ustavno sodišče na koncu vendarle ugotovi kršitev človekovih pravic zaradi nezakonite hospitalizacije.
Moralna dilema
Namen tega prispevka ni pravno grajanje postopkovnih in drugih napak sodišč, to bo objavljeno v strokovnih revijah. Namen tega prispevka je moralno vprašanje ali so bila ravnanja dedičev upravičena oz. ne. Opozoriti velja, da je bila situacija resna in gospod je potreboval pomoč, vprašanje je samo kako mu to pomoč nuditi ne da bi posegli v njegovo pravico do zasebnosti in osebne integritete. Kaj šele v pravico do osebne svobode. Gospod je bil namreč pol leta zaprt kot da je storil kaznivo dejanje, zaprt je bil zato, ker je bil “bolan”. Domnevno zato, ker je bil »zapravljiv«. Torej premoženje, ki ga je ustvaril v svojem življenju, je zapravljal in dedičem to seveda ni bilo povšeči, zato so to želeli preprečiti. To je do neke mere razumljivo, ampak ali je tudi moralno sprejemljivo. Žena in otroci tega gospoda gotovo niso želeli, da ta gospod zapravlja (posredno nekoč tudi njihov) denar, ki pa je sedaj še nedvomno njegov. Vprašanje oz. dilema se pojavi glede tega, ali zaščititi premoženje in pri tem prizadeti osebno integriteto, dostojanstvo in osebno svobodo človeka ali pa mu pustiti to svobodo in poskušati na druge načine rešiti premoženjsko situacijo. Dediči so se odločili za prvo. Razlogov za njihovo odločitev ne poznam, verjamem tudi, da jim ni bilo lahko, kljub temu pa menim, da njihovi razlogi ne opravičujejo njihovih dejanj. Verjetno nihče, ki tega ni doživel, ne ve, kako je preživeti en dan v zaporu, kaj šele pol leta in kaj šele v psihiatrični bolnici. Pri tem je treba izpostaviti, da je bil gospod sicer popolnoma normalen in splošno dobro orientiran. To ni bilo sporno in to so izpovedali tudi izvedenci. On se je še kako zavedal svojega stanja in izgube svobode, večkrat me je prosil in moledoval »dajte urediti, da me spustijo ven, jaz ne sodim sem …«, ipd. To so bile besede, ki so me prizadele in mi govorile, da je zaprt napačen človek. Hoditi po psihiatrični bolnici je svojevrstna izkušnja za vse, ki še tam niste bili. Če se človek malo vživi v te ljudi in njihovo počutje, se hitro znajde v drugem (paralelnem) svetu. Nehote se sprašuješ kako jim je, kakšen svet oni vidijo in kako ga doživljajo. Ko se z njimi pogovarjaš, mestoma izgleda kot da so iz drugega planeta, zgubljeni, tavajo in iščejo svojo pot ven. Nekateri bolj, drugi manj, se zavedajo svojega stanja, gotovo pa so tam najbolj prizadeti tisti, ki »so normalni« (karkoli že to je), predvsem pa tisti, ki se zavedajo, da ne sodijo notri oz. niso med sebi enakimi. In to je bil ta dotični gospod. Še danes ga vidim hoditi v tisti črtasti pižami po hodniku v copatih, z glavo obrnjeno proti tlom in vztrajnimi prošnjami, da ga rešim… ni bilo lahko..
Ali nam je dovoljeno, da posežemo po premoženju svojega zakonca (če domnevamo, da je polovica njegova), ali še huje po premoženju svojih staršev? Da jih prisilimo, hospitaliziramo pod pretvezo zaščite premoženja, da jim vzamemo dostojanstvo? Verjemite mi, marsikdo bi tako ravnal in potrebno je veliko moči in moralne drže, da se temu upremo. Ne samo tu tudi na drugih področjih iz izkušenj povem, da smo ljudje zelo zaščitniški do premoženja, ki primarno niti ni naše, vendar vidimo neko korist ali povezavo do njega. Najsi bodo to partnerji bogatih ljudi ali kdo drug, ki vidi svojo materialno korist v neki osebi. Marsikdo bi storil marsikaj, da »pomaga« revežu, da ne bo izgubil denarja.
Ali imajo prav?
Po budističnih naukih in verjetno tudi katerih drugih je cilj v življenju imeti čim manj premoženja. Marsikdo se bo strinjal, da je danes vseeno treba živeti in težko živimo od meditacije in vode. Vsekakor pa se lahko v življenju zanesemo (le) nase in če si zaupamo in verjamemo, da smo sposobni, ne rabimo nobenega drugega premoženja, niti od svojih staršev niti (končno) od svojega zakonca/partnerja. Vedno so izjeme, ampak osnovno načelo pravnika Ulpijana, iz rimskih časov ostaja isto: »Honeste vivere, alterum non laedere, suum cuique tribuere« (častno živeti, drugega ne žaliti in vsakomur dati svoje). In na tem zadnjem je treba graditi svoj svet….
Sapienti sat,
Marko P., l.r.