Kazenski zakonik v sedmem poglavju določa, da je mogoče odvzeti premoženje, pridobljeno v zvezi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Če pa to ni mogoče, se odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. V primeru, da tudi to ni mogoče, pa je potrebno plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi.[1] Povedano drugače ali bolj po domače, država oz. tožilstvo lahko zaseže tisto premoženje osebe katero sumi, da je storila kaznivo dejanje in premoženje izvira iz kaznivega dejanja ali je z njim (tj. premoženje) povezano.
Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se lahko odvzame tudi tistim, na katere je bila prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.[2]
Po določbah kazenskega zakonika se kot premoženje, pridobljeno v zvezi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, odvzame tudi premoženje, ki ga storilec ali druge osebe, ki se jim premoženje odvzame, uporabljajo v svojo izključno ali pretežno korist s privolitvijo oseb, ki jim premoženje pripada, če so te osebe vedele ali bi bile mogle vedeti, da je premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega ali da je z njim bilo pripravljeno, storjeno ali prikrito kaznivo dejanje ali da je bilo pridobljeno z namenom, da se uporabi za kaznivo dejanje.[3]
Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora
1.6.2012 je začel veljati Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju: ZOPNI). ZOPNI določa postopek, pogoje in pristojne organe za finančno preiskavo, začasen odvzem, začasno zavarovanje odvzema, hrambo, upravljanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora, odgovornost Republike Slovenije in mednarodno sodelovanje v zvezi s postopki po tem zakonu.[4]
Finančna preiskava:
Z uvedbo finančne preiskave ZOPNI omogoča lažji način odvzema premoženja, ki naj bi domnevno bilo nezakonitega izvora. Razlog za uvedbo finančne preiskave je že sum, da oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora in da skupna vrednost presega 50.000 evrov.
Velja obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da je delo tožilstva bistveno olajšano, saj se dokazno breme prenaša na osumljenega posameznika. V kazenskem postopku namreč velja, da država dokazuje obdolženemu krivdo in ne obratno. v tem primeru pa gre za izjemo ter posledično za velik unikum. To govori o veliki pomembnosti za državo (zakonodajalca) kako težko je to sicer dokazovati, zato se je zakonodajalec tako odločil. Po drugi strani pa se lahko hitro postavi ustavnopravno vprašanje spornosti ali je ta poseg sorazmeren z ustavnimi pravicami posega v zasebno lastnino posameznikov in bo lahko prišlo do vlaganja ustavnih pritožb. O tem bo verjetno še govora v prihodnosti v teoriji in praksi.
Če obstaja nesorazmerje med dohodki zmanjšanimi za davke in prispevke in vrednostjo premoženja, se šteje da gre za nezakonito pridobljeno premoženje. Šteje se, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni mogoče dokazati, da je pridobljeno na pošten način.
Za uvedbo preiskave je potrebno, da gre za kataloško kaznivo dejanje po KZ-1, kar pomeni, da se preiskava lahko uvede v naslednjih primerih oz. proti:
– obdolžencem v kazenskem postopku,
– že pravnomočno obsojenim osebam, najkasneje v roku enega leta od pravnomočnosti obsodilne sodbe,
– osebam, ki uporabljajo premoženje za katero obstaja sum, da je pridobljeno na nezakonit način.
Premoženje, ki je pridobljeno največ pet let pred storitvijo kaznivega dejanja, je lahko predmet preiskave tožilstva.[5]
Zakonitost svojega premoženja je moralo dokazovati tudi nekaj prepoznavnih posameznikov:
– nekdanji predsednik uprave Intereurope Andrej Lovšin
– predsednik SDS Janez Janša,
– nekdanji mariborski župan Franc Kangler,
– nekdanji direktor agencije za pošto in elektronsko komunikacijo Apek Tomaž Simonič,
– dediči člana SDS Franca Zagožna,
– prokurista Teletecha Tomislava Gačnika,
– Dragan Tošić, vodja balkanskih bojevnikov, ta primer si bomo tudi pogledali v nadaljevanju, ker se navezuje na tematiko magistrskega dela,
– paroh Srbske pravoslavne cerkve pri nas Peran Bošković.[6]
Postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora
Finančna preiskava po ZOPNI je najmočnejše orodje, ki ga ima država na razpolago za odkrivanje, zavarovanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora.
Gre za civilni pravdni postopek, ki teče pred civilnim sodiščem. Omogoča državi, da pride do premoženja tudi tistih, ki nastopajo v ozadju, kot so recimo vodje hudodelske združbe.
Po končani preiskavi državni tožilec (največkrat Specializiranega državnega tožilstva) sproži pravdni spor, sporno je to, da zakonodaja v pravni državi dopušča, da se vodi finančna preiskava s katero posameznik ni seznanjen, namreč o rezultatih in listinah, ki so pridobljeni ter izdani v tem postopku, se v skladu z 17.a členom ZOPNI posameznik seznani šele s prejemom tožbe.
Sicer omenjeni člen določa obvezni narok, v katerem lahko posameznik poda izjavo, preden se vloži zoper njega tožba, vendar gre pri tem naroku bolj za simbolno naravo.[7]
Začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora
Sodišče lahko na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora ali pa celo začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora, že med samim postopkom. S tem osumljencu onemogoči razpolaganje s premoženjem ali pa ga začasno odvzame.
Če sodišče s sodbo ugotovi, da je premoženje nezakonitega izvora, to premoženje postane last Republike Slovenije.
Namen zakona in razlika z klasičnimi mehanizmi civilnega in kazenskega prava
Namena zakonodajalca sta dva in sicer onemogočanje materialnega okoriščanja posameznikov s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, npr. kot je promet z mamili in preprečitev investiranja premoženja, ki je nezakonitega izvora v širjenje protipravne dejavnosti.
Teh namenov pa ni mogoče enakovredno doseči z klasičnimi mehanizmi kazenskega in civilnega prava, saj je domet kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi ožji od odvzema premoženja po ZOPNI, saj zajema le odvzem premoženjske koristi pridobljene s konkretnimi kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kot smo omenili na začetku.
Kar se tiče civilnega odvzema premoženjski koristi pri neupravičeni obogatitvi in pri izpodbijanju prezadolženčevih pravnih dejanj, gre za izpolnitev posameznega interesa upnika, ne zasleduje pa se javni interes. Prav tako so pogosto protipravna dejanja iz katerih izvira premoženje nezakonitega izvora, take narave, da ni klasičnega dolžniško-upniškega razmerja, temveč sta obe stranki razmerja na isti interesni strani, ali je prikrajšan velik in nedoločen krog posameznikov ali pa javni interes kot tak.[8]
Problematika:
Zakon je naletel na številne prepreke, pravna stroka je bila različnega mnenja glede odločitve Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo prvi odstavek 57. člena. 57. člen ZOPNI je določal, da se ta zakon uporablja tudi za nazaj v zadevah, kjer je predkazenski ali kazenski postopek začel pred samo uveljavitvijo zakona, oziroma po 1.1.1990.[9] Ustavno sodišče je odločilo, da je navedeni člen v
nasprotju z načelom prepovedi povratne veljave predpisov (155.člen Ustave). Ta odločitev pa je vsekakor razveselila Tošića, Janšo, Kanglerja, Boškovića in druge, saj jim ni bilo potrebno vračati svojega premoženja. Specializirano državno tožilstvo je moralo tožbe proti njim umakniti.
Sklepna misel:
Kot vidimo si je zakonodajalec z ZOPNI prizadeval odvzeti premoženje, ki je nezakonitega izvora tudi tistim akterjem, ki nastopajo »za zaveso«, saj je za uvedbo finančne preiskave že dovolj to, da obstaja sum, da oseba razpolaga z premoženjem nezakonitega izvora, ni pa potrebno, da je storila kaznivo dejanje in z njim pridobila premoženjske koristi. Odvzem premoženja z klasičnimi mehanizmi civilnega in kazenskega prava ni zadostoval, premoženje nezakonitega izvora pa se je večinoma vlagalo v nepremičnine, podjetja in v tako imenovane »legalne posle«.
ODVZEM PREMOŽENJA NEZAKONITEGA IZVORA
Kazenski zakonik v sedmem poglavju določa, da je mogoče odvzeti premoženje, pridobljeno v zvezi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Če pa to ni mogoče, se odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. V primeru, da tudi to ni mogoče, pa je potrebno plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi.[1] Povedano drugače ali bolj po domače, država oz. tožilstvo lahko zaseže tisto premoženje osebe katero sumi, da je storila kaznivo dejanje in premoženje izvira iz kaznivega dejanja ali je z njim (tj. premoženje) povezano.
Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se lahko odvzame tudi tistim, na katere je bila prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.[2]
Po določbah kazenskega zakonika se kot premoženje, pridobljeno v zvezi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, odvzame tudi premoženje, ki ga storilec ali druge osebe, ki se jim premoženje odvzame, uporabljajo v svojo izključno ali pretežno korist s privolitvijo oseb, ki jim premoženje pripada, če so te osebe vedele ali bi bile mogle vedeti, da je premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega ali da je z njim bilo pripravljeno, storjeno ali prikrito kaznivo dejanje ali da je bilo pridobljeno z namenom, da se uporabi za kaznivo dejanje.[3]
Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora
1.6.2012 je začel veljati Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju: ZOPNI). ZOPNI določa postopek, pogoje in pristojne organe za finančno preiskavo, začasen odvzem, začasno zavarovanje odvzema, hrambo, upravljanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora, odgovornost Republike Slovenije in mednarodno sodelovanje v zvezi s postopki po tem zakonu.[4]
Finančna preiskava:
Z uvedbo finančne preiskave ZOPNI omogoča lažji način odvzema premoženja, ki naj bi domnevno bilo nezakonitega izvora. Razlog za uvedbo finančne preiskave je že sum, da oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora in da skupna vrednost presega 50.000 evrov.
Velja obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da je delo tožilstva bistveno olajšano, saj se dokazno breme prenaša na osumljenega posameznika. V kazenskem postopku namreč velja, da država dokazuje obdolženemu krivdo in ne obratno. v tem primeru pa gre za izjemo ter posledično za velik unikum. To govori o veliki pomembnosti za državo (zakonodajalca) kako težko je to sicer dokazovati, zato se je zakonodajalec tako odločil. Po drugi strani pa se lahko hitro postavi ustavnopravno vprašanje spornosti ali je ta poseg sorazmeren z ustavnimi pravicami posega v zasebno lastnino posameznikov in bo lahko prišlo do vlaganja ustavnih pritožb. O tem bo verjetno še govora v prihodnosti v teoriji in praksi.
Če obstaja nesorazmerje med dohodki zmanjšanimi za davke in prispevke in vrednostjo premoženja, se šteje da gre za nezakonito pridobljeno premoženje. Šteje se, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni mogoče dokazati, da je pridobljeno na pošten način.
Za uvedbo preiskave je potrebno, da gre za kataloško kaznivo dejanje po KZ-1, kar pomeni, da se preiskava lahko uvede v naslednjih primerih oz. proti:
– obdolžencem v kazenskem postopku,
– že pravnomočno obsojenim osebam, najkasneje v roku enega leta od pravnomočnosti obsodilne sodbe,
– osebam, ki uporabljajo premoženje za katero obstaja sum, da je pridobljeno na nezakonit način.
Premoženje, ki je pridobljeno največ pet let pred storitvijo kaznivega dejanja, je lahko predmet preiskave tožilstva.[5]
Zakonitost svojega premoženja je moralo dokazovati tudi nekaj prepoznavnih posameznikov:
– nekdanji predsednik uprave Intereurope Andrej Lovšin
– predsednik SDS Janez Janša,
– nekdanji mariborski župan Franc Kangler,
– nekdanji direktor agencije za pošto in elektronsko komunikacijo Apek Tomaž Simonič,
– dediči člana SDS Franca Zagožna,
– prokurista Teletecha Tomislava Gačnika,
– Dragan Tošić, vodja balkanskih bojevnikov, ta primer si bomo tudi pogledali v nadaljevanju, ker se navezuje na tematiko magistrskega dela,
– paroh Srbske pravoslavne cerkve pri nas Peran Bošković.[6]
Postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora
Finančna preiskava po ZOPNI je najmočnejše orodje, ki ga ima država na razpolago za odkrivanje, zavarovanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora.
Gre za civilni pravdni postopek, ki teče pred civilnim sodiščem. Omogoča državi, da pride do premoženja tudi tistih, ki nastopajo v ozadju, kot so recimo vodje hudodelske združbe.
Po končani preiskavi državni tožilec (največkrat Specializiranega državnega tožilstva) sproži pravdni spor, sporno je to, da zakonodaja v pravni državi dopušča, da se vodi finančna preiskava s katero posameznik ni seznanjen, namreč o rezultatih in listinah, ki so pridobljeni ter izdani v tem postopku, se v skladu z 17.a členom ZOPNI posameznik seznani šele s prejemom tožbe.
Sicer omenjeni člen določa obvezni narok, v katerem lahko posameznik poda izjavo, preden se vloži zoper njega tožba, vendar gre pri tem naroku bolj za simbolno naravo.[7]
Začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora
Sodišče lahko na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora ali pa celo začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora, že med samim postopkom. S tem osumljencu onemogoči razpolaganje s premoženjem ali pa ga začasno odvzame.
Če sodišče s sodbo ugotovi, da je premoženje nezakonitega izvora, to premoženje postane last Republike Slovenije.
Namen zakona in razlika z klasičnimi mehanizmi civilnega in kazenskega prava
Namena zakonodajalca sta dva in sicer onemogočanje materialnega okoriščanja posameznikov s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, npr. kot je promet z mamili in preprečitev investiranja premoženja, ki je nezakonitega izvora v širjenje protipravne dejavnosti.
Teh namenov pa ni mogoče enakovredno doseči z klasičnimi mehanizmi kazenskega in civilnega prava, saj je domet kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi ožji od odvzema premoženja po ZOPNI, saj zajema le odvzem premoženjske koristi pridobljene s konkretnimi kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kot smo omenili na začetku.
Kar se tiče civilnega odvzema premoženjski koristi pri neupravičeni obogatitvi in pri izpodbijanju prezadolženčevih pravnih dejanj, gre za izpolnitev posameznega interesa upnika, ne zasleduje pa se javni interes. Prav tako so pogosto protipravna dejanja iz katerih izvira premoženje nezakonitega izvora, take narave, da ni klasičnega dolžniško-upniškega razmerja, temveč sta obe stranki razmerja na isti interesni strani, ali je prikrajšan velik in nedoločen krog posameznikov ali pa javni interes kot tak.[8]
Problematika:
Zakon je naletel na številne prepreke, pravna stroka je bila različnega mnenja glede odločitve Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo prvi odstavek 57. člena. 57. člen ZOPNI je določal, da se ta zakon uporablja tudi za nazaj v zadevah, kjer je predkazenski ali kazenski postopek začel pred samo uveljavitvijo zakona, oziroma po 1.1.1990.[9] Ustavno sodišče je odločilo, da je navedeni člen v
nasprotju z načelom prepovedi povratne veljave predpisov (155.člen Ustave). Ta odločitev pa je vsekakor razveselila Tošića, Janšo, Kanglerja, Boškovića in druge, saj jim ni bilo potrebno vračati svojega premoženja. Specializirano državno tožilstvo je moralo tožbe proti njim umakniti.
Sklepna misel:
Kot vidimo si je zakonodajalec z ZOPNI prizadeval odvzeti premoženje, ki je nezakonitega izvora tudi tistim akterjem, ki nastopajo »za zaveso«, saj je za uvedbo finančne preiskave že dovolj to, da obstaja sum, da oseba razpolaga z premoženjem nezakonitega izvora, ni pa potrebno, da je storila kaznivo dejanje in z njim pridobila premoženjske koristi. Odvzem premoženja z klasičnimi mehanizmi civilnega in kazenskega prava ni zadostoval, premoženje nezakonitega izvora pa se je večinoma vlagalo v nepremičnine, podjetja in v tako imenovane »legalne posle«.
Medina Radončič, univerzitetna diplomirana pravnica
[1] KZ-1, 75. člen
[2] Prav tam
[3] KZ-1, 77.b člen
[4] ZOPNI, 1. člen
[5] Kleindienst, 2012, e-vir
[6] S.S., 2018, e-vir
[7] Gregorčič Bernik, 2020, str.64
[8] USRS U-I-91/15-24, 16. 3. 2017
[9] ZOPNI, 57. člen