SLOVENIJA (NE)PRAVNA DRŽAVA ALI »BANANA REPUBLIKA«
16. 06. 2018/Kazensko pravo in prekrški
Naslov članka je kontroverzen, ker tako tudi doživljam primer, ki ga bom opisal spodaj. V svoji kar nekaj letni odvetniški praksi sem naletel na prenekatero slabo ali slabšo sodno odločitev, ampak spodaj opisana pa presega meje dobrega okusa (zelo milo rečeno). Podrobnejša analiza ravnanja slovenskih sodišč (vključno z ustavnim sodiščem) pokaže, da so na po temelju »navidezne pravičnosti« kršili enega temeljnih pravnih postulatov v kazenskem pravu, kar (lahko) pomeni začetek konca pravne države. Kar seveda (po argumentum a contrario) še ne pomeni, da jo sploh imamo. Pa vendar…
Zgodba seže v leto 2012, ko je bila določena oseba, ki jo ne bi imenoval, obsojena na 30 let zapora zaradi umora. Res je umora to dejstvo predstavlja (po mojem mnenju) srž problema. Do sem ni nobene težava, oseba je bila obsojena na 30 leta zapora in to kazen prestaja v zaporu kot vzoren zapornik/zapornica. V samo dejanje umora se ne bi spuščal, ker to pri tej zgodbi ne bi smelo imeti pomena, saj posamezniku lahko »zruši« zdravo presojo. In to se je zgodilo sodišču in sodnikom. Ker je ta oseba storila pred sojenjem v zadevi umora še druga kazniva dejanja pa je sodišče po načelu združevanja kazni vse kazni združilo. Pravni sistem je namreč tak, da se v primeru več kazni določi ena skupna, t.im. enotna kazen. In to se je zgodilo tudi v našem primeru. Obsojena oseba je imela na »grbi« tri kazniva dejanja, in sicer en rop za 4 leta zapora, en … za pol leta zapora in omenjeno kazen za umor, 30 let. Mimogrede tedaj je bila kazen 30 let maksimalna kazen za posamezno kaznivo dejanje. Sodišče je torej moralo izreči enotno kazen 30 let, ker je to istočasno najvišja kazen, ampak tu je naletelo na težavo. V tistem času je zakonodajalec (Državni zbor RS) oz. njegovi snovalci naredil eno veliko napako in je po starem kazenskem zakoniku (KZ) ostala skupna (enotna) maksimalna kazen 20 let. Povedano drugače pri spremembi zakona leta …, je v zakonu ostala stara številka 20 let zapora kot maksimalna enotna (skupna) kazen. Nobenega dvoma ni bilo, da je do napake v zakonu prišlo, prav tako ni bilo nobenega dvoma, da so za popravek te napake potrebovali 1,5 leta, kar ni zanemarljivo.
Sodišče se je tako znašlo pred težko dilemo. Ali upoštevati napako in priznati »morilcu/morilki« 10 let manj zapora ali pač napako prezreti in človeku dati kazen, »ki si jo zasluži«. Sodišče je (na žalost) storilo slednje. Dovolilo si je igrati Boga, zakonodajalca ali kakorkoli temu rečemo…. Sodišče si je dovolilo razlagati zakon, ki je bil jasno napisan, po svoje in iskati razloge za tako svojo odločitev. Odločitev sodišča I. stopnje me ni presenetila. Presenečenja so se začela in dvigala na višjem sodišču, vrhovnem sodišču in končno še na Ustavnem sodišču Republike Slovenije. Slednje je celo menilo, da zadeva ni tako pomembna, da bi jo sploh obravnavali. Tako pristojnost imam namreč ustavno sodišče in se je je poslužilo. Napaka….!
Evropsko sodišče za človekove pravice je januarja letos menilo drugače. Pravilno seveda. Upoštevalo je temeljno načelo kazenskega prava nullum crimen, nulla poena, sine lega praevia. Nihče ne more biti obsojen za kaznivo dejanje, ki v zakonu ni predpisano kot kaznivo. Gre za zgodovinsko načelo že iz … stoletja in eno temeljenjih načel kazenskega prav. Vsak študent prava se to nauči v 2. letniku pravne fakultete. Evropsko sodišče za človekove pravice ja navedlo….
Ker pa je zadeva res sporna z moralnega stališča, da bo neka oseba, ki je storila kaznivo dejanje umora, sedaj dobila nižjo kazen zaradi »tehnikalij« in iskanja odvetniških lukenj pa se dotaknimo še te teme. Dejstvo je da sta morala in pravo mestoma na različnih bregovih, čeprav pravo izhaja iz morale. Kljub temu ni vsako nemoralno dejanje kaznivo, vsaj ne iz kazenskopravnega doktrine. Pa o tem drugič, da se ne odpeljemo mimo bistva. Dejstvo je da bi v tem primeru, če bi sodišče pravilno in zakonito odločilo oseba dobila nižjo kazen, do katere ni bila vsebinsko upravičena. O tem ni dvoma in »nagrada«, ki jo bo ta oseba prejela je rezultat sreče in dobrega odvetnika, katerega si vsi verjetno želimo (ko ga potrebujemo), če smo iskreni.
Problem, ki nastane, če prezremo to zakonitost pa je v dejstvu, da s tem, ko vrhovno sodišče odloči o tako pomembnem pravnem vprašanju (nezakonito in neustavno), to za seboj lahko potegne strašljive posledice. In tu pridemo v enačbo tudi jaz in vi dragi bralec. To je točka preloma, ko ugotovimo, da se jutri nekdo od nas, saj veste navadnih in poštenih občanov, znajde v kazenskem postopku (če ne drugega za povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom) in ga zadenejo posledice te t.im. precedenčne (nezakonite) sodbe. Zavedati se je namreč treba, da višje in zlasti Vrhovno sodišče Republike Slovenije igra (vse bolj) vlogo snovalca sodne prakse in ne več toliko odločevalca v posameznem primeru. Povedano drugače, znan vam je verjetno sodni sistem ZDA, kjer vse zadeve temeljijo na enaki ali podobni sodni praksi (precedenčni sistem sodnih odločb, star 200+ let) in tudi v Sloveniji sodna praksa dobiva na svoji veljavi. Torej zdaj smo se vi ali jaz znašli v nekem sodnem postopku, ki je lahko zanemarljiv za sodni sistem, a za vas/nas pomemben (jasno) saj grozi kazen zapora in v tem sodnem postopku tožilec potegne asa in reče, da je pa Vrhovno sodišče RS v enem primeru že odločilo, da četudi določena stvar ni predpisana v zakonu je (pazi) naloga sodišča, da zakon razlaga po nekem načelu pravičnosti in vas/mene obsodi. Mogoče se na prvi pogled to zdi nemogoče, vendar v poplavi dobrih odvetnikov in tožilcev taka možnost ni samo možna, ampak je tudi realna. Bolj vprašanje časa kot kaj več.
Tako bi se lahko slej ko prej nekdo znašel v situaciji, ki bi mu ta sodna odločba, ki je bila sicer v imenu pravičnosti določena »morilcu/morilki«, usodna in s tem se načenja rušenje pravnega sistema oz. kar je od njega še ostalo. In to je zelo narobe.
Kot tretji pomislek v tej zadevi pa je, da je sodišče v tej zadevi postalo tožnik in sodnik v enem (Kadija tuži, Kadija sudi). Ne samo to, da je igralo vlogo tožnika in sodnika, istočasno je igralo tudi vlogo zakonodajalca, ker je med drugim navedlo, da »zakonodajalec pa tega gotovo ni imel v mislih«, ko je pisal ta zakon in gre za očitno pomoto/napako. In v tem delu dragi bralec načenjamo temeljeno načelo delitve oblasti in demokracije. Saj si neko sodišče dovoljuje posegati v temeljne postulate ustavne demokracije.
Zato sklepno lahko rečem, da je predmetna sodba, ki je bila hvala bogu, označena za nezakonito, saj predstavlja kršitev evropskih človekovih (konvencijskih) pravic. Sodstvo Republike Slovenije in zlasti vsi njeni podpisani sodniki na prvi, drugi stopnji, vrhovnem in ustavnem sodišču (skupaj preko 10) lahko rečemo samo, da si take napake ne morejo nikoli več privoščiti, saj bi njihovo sojenje moralo biti najprej zakonito in šele nato pravično in moralno, sicer je vprašanje časa kdaj bomo postali še pravno Banana republika, kjer vsak počne kar želi.
SLOVENIJA (NE)PRAVNA DRŽAVA ALI »BANANA REPUBLIKA«
Naslov članka je kontroverzen, ker tako tudi doživljam primer, ki ga bom opisal spodaj. V svoji kar nekaj letni odvetniški praksi sem naletel na prenekatero slabo ali slabšo sodno odločitev, ampak spodaj opisana pa presega meje dobrega okusa (zelo milo rečeno). Podrobnejša analiza ravnanja slovenskih sodišč (vključno z ustavnim sodiščem) pokaže, da so na po temelju »navidezne pravičnosti« kršili enega temeljnih pravnih postulatov v kazenskem pravu, kar (lahko) pomeni začetek konca pravne države. Kar seveda (po argumentum a contrario) še ne pomeni, da jo sploh imamo. Pa vendar…
Zgodba seže v leto 2012, ko je bila določena oseba, ki jo ne bi imenoval, obsojena na 30 let zapora zaradi umora. Res je umora to dejstvo predstavlja (po mojem mnenju) srž problema. Do sem ni nobene težava, oseba je bila obsojena na 30 leta zapora in to kazen prestaja v zaporu kot vzoren zapornik/zapornica. V samo dejanje umora se ne bi spuščal, ker to pri tej zgodbi ne bi smelo imeti pomena, saj posamezniku lahko »zruši« zdravo presojo. In to se je zgodilo sodišču in sodnikom. Ker je ta oseba storila pred sojenjem v zadevi umora še druga kazniva dejanja pa je sodišče po načelu združevanja kazni vse kazni združilo. Pravni sistem je namreč tak, da se v primeru več kazni določi ena skupna, t.im. enotna kazen. In to se je zgodilo tudi v našem primeru. Obsojena oseba je imela na »grbi« tri kazniva dejanja, in sicer en rop za 4 leta zapora, en … za pol leta zapora in omenjeno kazen za umor, 30 let. Mimogrede tedaj je bila kazen 30 let maksimalna kazen za posamezno kaznivo dejanje. Sodišče je torej moralo izreči enotno kazen 30 let, ker je to istočasno najvišja kazen, ampak tu je naletelo na težavo. V tistem času je zakonodajalec (Državni zbor RS) oz. njegovi snovalci naredil eno veliko napako in je po starem kazenskem zakoniku (KZ) ostala skupna (enotna) maksimalna kazen 20 let. Povedano drugače pri spremembi zakona leta …, je v zakonu ostala stara številka 20 let zapora kot maksimalna enotna (skupna) kazen. Nobenega dvoma ni bilo, da je do napake v zakonu prišlo, prav tako ni bilo nobenega dvoma, da so za popravek te napake potrebovali 1,5 leta, kar ni zanemarljivo.
Sodišče se je tako znašlo pred težko dilemo. Ali upoštevati napako in priznati »morilcu/morilki« 10 let manj zapora ali pač napako prezreti in človeku dati kazen, »ki si jo zasluži«. Sodišče je (na žalost) storilo slednje. Dovolilo si je igrati Boga, zakonodajalca ali kakorkoli temu rečemo…. Sodišče si je dovolilo razlagati zakon, ki je bil jasno napisan, po svoje in iskati razloge za tako svojo odločitev. Odločitev sodišča I. stopnje me ni presenetila. Presenečenja so se začela in dvigala na višjem sodišču, vrhovnem sodišču in končno še na Ustavnem sodišču Republike Slovenije. Slednje je celo menilo, da zadeva ni tako pomembna, da bi jo sploh obravnavali. Tako pristojnost imam namreč ustavno sodišče in se je je poslužilo. Napaka….!
Evropsko sodišče za človekove pravice je januarja letos menilo drugače. Pravilno seveda. Upoštevalo je temeljno načelo kazenskega prava nullum crimen, nulla poena, sine lega praevia. Nihče ne more biti obsojen za kaznivo dejanje, ki v zakonu ni predpisano kot kaznivo. Gre za zgodovinsko načelo že iz … stoletja in eno temeljenjih načel kazenskega prav. Vsak študent prava se to nauči v 2. letniku pravne fakultete. Evropsko sodišče za človekove pravice ja navedlo….
Ker pa je zadeva res sporna z moralnega stališča, da bo neka oseba, ki je storila kaznivo dejanje umora, sedaj dobila nižjo kazen zaradi »tehnikalij« in iskanja odvetniških lukenj pa se dotaknimo še te teme. Dejstvo je da sta morala in pravo mestoma na različnih bregovih, čeprav pravo izhaja iz morale. Kljub temu ni vsako nemoralno dejanje kaznivo, vsaj ne iz kazenskopravnega doktrine. Pa o tem drugič, da se ne odpeljemo mimo bistva. Dejstvo je da bi v tem primeru, če bi sodišče pravilno in zakonito odločilo oseba dobila nižjo kazen, do katere ni bila vsebinsko upravičena. O tem ni dvoma in »nagrada«, ki jo bo ta oseba prejela je rezultat sreče in dobrega odvetnika, katerega si vsi verjetno želimo (ko ga potrebujemo), če smo iskreni.
Problem, ki nastane, če prezremo to zakonitost pa je v dejstvu, da s tem, ko vrhovno sodišče odloči o tako pomembnem pravnem vprašanju (nezakonito in neustavno), to za seboj lahko potegne strašljive posledice. In tu pridemo v enačbo tudi jaz in vi dragi bralec. To je točka preloma, ko ugotovimo, da se jutri nekdo od nas, saj veste navadnih in poštenih občanov, znajde v kazenskem postopku (če ne drugega za povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom) in ga zadenejo posledice te t.im. precedenčne (nezakonite) sodbe. Zavedati se je namreč treba, da višje in zlasti Vrhovno sodišče Republike Slovenije igra (vse bolj) vlogo snovalca sodne prakse in ne več toliko odločevalca v posameznem primeru. Povedano drugače, znan vam je verjetno sodni sistem ZDA, kjer vse zadeve temeljijo na enaki ali podobni sodni praksi (precedenčni sistem sodnih odločb, star 200+ let) in tudi v Sloveniji sodna praksa dobiva na svoji veljavi. Torej zdaj smo se vi ali jaz znašli v nekem sodnem postopku, ki je lahko zanemarljiv za sodni sistem, a za vas/nas pomemben (jasno) saj grozi kazen zapora in v tem sodnem postopku tožilec potegne asa in reče, da je pa Vrhovno sodišče RS v enem primeru že odločilo, da četudi določena stvar ni predpisana v zakonu je (pazi) naloga sodišča, da zakon razlaga po nekem načelu pravičnosti in vas/mene obsodi. Mogoče se na prvi pogled to zdi nemogoče, vendar v poplavi dobrih odvetnikov in tožilcev taka možnost ni samo možna, ampak je tudi realna. Bolj vprašanje časa kot kaj več.
Tako bi se lahko slej ko prej nekdo znašel v situaciji, ki bi mu ta sodna odločba, ki je bila sicer v imenu pravičnosti določena »morilcu/morilki«, usodna in s tem se načenja rušenje pravnega sistema oz. kar je od njega še ostalo. In to je zelo narobe.
Kot tretji pomislek v tej zadevi pa je, da je sodišče v tej zadevi postalo tožnik in sodnik v enem (Kadija tuži, Kadija sudi). Ne samo to, da je igralo vlogo tožnika in sodnika, istočasno je igralo tudi vlogo zakonodajalca, ker je med drugim navedlo, da »zakonodajalec pa tega gotovo ni imel v mislih«, ko je pisal ta zakon in gre za očitno pomoto/napako. In v tem delu dragi bralec načenjamo temeljeno načelo delitve oblasti in demokracije. Saj si neko sodišče dovoljuje posegati v temeljne postulate ustavne demokracije.
Zato sklepno lahko rečem, da je predmetna sodba, ki je bila hvala bogu, označena za nezakonito, saj predstavlja kršitev evropskih človekovih (konvencijskih) pravic. Sodstvo Republike Slovenije in zlasti vsi njeni podpisani sodniki na prvi, drugi stopnji, vrhovnem in ustavnem sodišču (skupaj preko 10) lahko rečemo samo, da si take napake ne morejo nikoli več privoščiti, saj bi njihovo sojenje moralo biti najprej zakonito in šele nato pravično in moralno, sicer je vprašanje časa kdaj bomo postali še pravno Banana republika, kjer vsak počne kar želi.
Dr. Marko Petek, odv.