Mojca Novak

O sebi:

Že iz otroštva se spominjam, da so me bolele nesočutnost do ljudi, vzvišena drža v obnašanju in govorjenju ter nepripravljenost pomagati tistim, ki so pomoč potrebovali. V kakršnikoli obliki že. V sebi sem nosila zaščitniško držo do zasmehovanih, poniževanih, na stranski tir potisnjenih otrok. Trudila sem se v krog dogajanj vključiti tiste, ki so iz njega bili izrinjeni. Neslišanim sem bila prevajalka pri izražanju besed. Takrat nisem razumela, da so to temelji mojega razmišljanja, moje biti, moje vrednote. Oblikovale so me skozi preizkušnje, težave in vzpone ter krepile čute zaznavanja stisk ljudi, njihovega iskanja pomiritve, tolažbe in pomoči. Nezavedajoč se pomena teh vrlin sem se znašla na študiju prava in v njem hrepeneče iskala svoj smisel pomoči ljudem. Delovne navade, marljivost in vztrajnost mi niso dale miru, zato sem si še pred zaključkom študija poiskala delo v odvetniški pisarni. Nisem vedela, v kaj se spuščam, kaj me čaka oziroma kaj naj pričakujem, a se mi s temi vprašanji niti ni uspelo ukvarjati, saj so me duh, delovni elan, vznemirjenost ob delu ter napetost ob pričakovanju rezultata tako posrkali vase, da od tedaj dalje dela v odvetništvu nisem zapustila. Četudi sem se v krajšem obdobju preizkusila tudi z deli v drugih sferah, pa je čar odvetniškega dela tako globoko tlel v meni, da sem vsakodnevno, v popoldanskem času, ter pogosto še večernem, dodatno delala še v odvetniški pisarni. Tak kratek sprehod v druge poklice in vsebinska področja dela ni mogel prevzeti začaranosti v raznolikost dela v odvetništvu.  Spoznala sem, da se krčevito opiram dela, ki mi je prineslo toliko radosti, zadovoljstva, navdušenja, zanimivosti, novosti, pa hkrati preizkušenj, težav, bremen. Bistvo vsega pa je vedno bil človek. Možnost slišati človeka. Možnost pomiriti človeka. Ga usmeriti na pot, na pravo pot. Možnost nuditi človeku hip pomembnosti, trenutek tolažbe, kanček zadoščenja. Možnost pomagati sočloveku v nevednosti, zmedenosti, stiski, težavah. Odrasla poklicna pot je iz mene priklicala moj otroški jaz, moje otroške prvinskosti in mi dala vse zadoščenje, ki ga potrebujem in ki sem ga iskala že v mladosti. Nisem vedela, da bo odvetništvo moja poklicna pot, sem pa vedela, da želim delati z ljudmi, za ljudi. Ponosna sem, da mi to v okviru opravljanja poklica odvetnice uspeva. Še bolj pa si štejem v čast to, da v vsaki stranki skušam poiskati ne samo pravna vprašanja, težave, probleme, temveč njen človeški jaz, njene notranje želje, usmeritve, in ji prilagoditi reševanje pravnih vozlov.