Naš pristop in način dela

To seveda ni vedno lahko. Ljudje želijo pomoč, rešitev problema ali včasih zgolj maščevanje oz. vrnitev »milo za drago« (kar je sicer težko priznati). Prvi problem nastane v dejstvu, da pravna znanost, sodna praksa in pravo na splošno ne delujejo po principu črno-belo. Saj poznate tisti rek o treh pravnikih in petih mnenjih … Dejansko v praksi to reklo (nemalokrat) drži. Nemalo je situacij, ko sami iščemo rešitve znotraj problema. Najdemo tudi tri, štiri ali pet rešitev, pa na žalost nobena ni idealna. Vsaka ima svoje pluse in minuse. Vedno je potrebno neko prilagajanje. Četudi mislimo ali vemo, da bi morali uspeti, tega z gotovostjo stranki ne smemo/upamo reči ali si tega ne dovolimo, saj razpravljajoči sodnik/sodnica/senat lahko meni drugače. Res so nas izkušnje in več kot 15-letna praksa dela na pravnem področju naučile marsikaj, posledično pa lahko lažje ocenimo določeno situacijo, kako se bo razpletla. In velikokrat imamo prav, saj se naša predvidevanja uresničijo ali pa nam uspe z nečim, kar je bilo težko ter neverjetno za pričakovati. Čudežev ne delamo in ni naš namen, da bi se kazali v tej luči. Izpostaviti želimo samo svoj angažma v določeni zadevi, ki je običajno velik in usmerjen v želje ter potrebe posamezne stranke.

Pri našem delu igra pomembno vlogo tudi psihologija. Vsi smo ljudje, tako stranke, ki imajo probleme, kot odvetniki in sodniki. Vsak »trobi« v svoj rog in vsak za svoje »navija«. Vsa ta mnenja in stališča pa spremlja psihologija interesov, moči, argumentov, frustracij, ki nemalokrat igra bolj ali manj pomembno vlogo v posamezni zadevi. Tako psihološka ocena nasprotne stranke, kot jo seveda spoznamo, še kako (lahko) vpliva na izid določene zadeve. Vplivata pa tudi presoja taktike pooblaščencev nasprotne stranke in ocena ravnanja sodnika oziroma sodišča.

Naša naloga in cilj v posamezni zadevi sta združiti vsa ta znanja, veščine ter sposobnosti v celoto in stranki svetovati najboljše možno. Vedno se trudimo svetovati stranki po najboljših močeh, običajno tako, kot bi delali zase, če je tako razmišljanje le mogoče. Nemalokrat stranka sama reče: »Naredite, kot vi mislite, da bo najbolje.« To je precej nehvaležna naloga, ki jo vsekakor poskušamo rešiti v okviru neke zadeve.

Če je le mogoče in če seveda stranka to želi, sodelujemo s stranko, dopuščamo, da ta sama opravi, pripravi delo, ki ga lahko. To so lahko vpogledi v sodni spis ali fotokopiranje sodnega spisa na sodišču, pribava določene dokumentacije od državnih ali drugih organov ipd. S tem se nižajo stroški za stranko, nam pa tega (običajno nepravnega) dela ni treba opraviti, kar vse je v prid stranki.

Sistem dela v naši pisarni je tak, da običajno zadevo prevzame v delo določena oseba, ki ima največ znanja in izkušenj na dotičnem pravnem področju. Nemalokrat dve osebi delata na zadevi komplementarno, vsaka na določeni vsebini, npr. ena oseba študira teorijo in sodno prakso, druga oseba (običajno nosilec) pa pripravljala pravno mnenje, tožbo, sestavlja vloge ipd.

V nadaljevanju z vami komunicira tajništvo, za kakšna kratka obvestila. Zaradi ekonomičnosti in odzivnosti veliko dela opravi tajništvo, zlasti kar se tiče obveščanja o prejeti pošti, obveznosti plačila taks, izvedenin, naročanja na sestanke ipd. V našem tajništvu dela gospa Hermina z več kot 18-letnimi izkušnjami vodenja administracije v odvetniški pisarni. Veliko zadev in opravil obvlada bolje kot marsikateri odvetniški pripravnik tudi po letu ali dveh dela v odvetniški pisarni. Tako vam že ona lahko pomaga pri veliko vaših vprašanjih ali pa jih sporoči nosilcu zadeve oziroma vas z njim poveže, da se pogovorite.

Naša pisarna praktično vsak primer obravnava na kolegijih. To nam omogoča nudenje kakovostnejših storitev, saj se vsaka zadeva obravnava v glavah več oseb. T. i. brainstorming zadev je v današnjem času nujen in neizpodbiten pogoj.

Po načelu ekonomičnosti stranke obveščamo o njihovih zadevah redno, ko je kakšna zadeva aktualna ali se kaj dogaja. Vsekakor vam odsvetujemo dnevno ali tedensko preverjanje o tem, kaj je novega, če želite oklestiti vaše stroške. Ko je pomembno (pred obravnavami, priprava vlog, izvedenci …), je seveda smiselno klicati, če vas mi ne bomo že prej obvestili o zadevi. Tudi vsake pol leta ali leto je dobro preveriti, ali je kaj novega, zgolj zato, da se na zadevo ne pozabi ali da ne zaide v kak sodni predal. Več kot to pa običajno ni potrebno. To so seveda splošna navodila, ki pa so lahko od primera do primera drugačna, kar je treba razčistiti na sestanku, da se lahko organizirate.

Naša odvetniška pisarna deluje po temeljnem načelu, da se plačajo tiste odvetniške storitve, ki so bile dejansko opravljene. Storitve se obračunavajo po postavkah, npr. sestava tožbe, pripravljalne vloge, sestanki, korespondence, obvestila, naroki … Bistvo našega dela je transparentnost, tj. da je stranka seznanjena s tem, kaj smo delali in za kakšno ceno. Kar je najbolj nehvaležno v našem poklicu, je, da je nemogoče (vedno ali običajno) predvideti, koliko bo končna cena za določeno zadevo. Najtežje predvidljivi primeri so gotovo sodni postopki, ko ne vemo, koliko vlog, narokov, sestankov, pritožb itd. bo potrebnih, preden bo zadeva zaključena. Posamezno opravilo je mogoče predvideti (npr. tožba, pristop na narok, pritožba), ne pa, kaj vse bo treba med postopkom (ki lahko traja več let) narediti in kaj vse se bo zapletlo, zgodilo. Vsekakor se trudimo dati oceno stroškov v nekem razponu tudi v takih primerih, vendar je ta ocena bolj vezana na statistiko kot na konkreten primer, zato so mogoča odstopanja in posledično (razumljivo) nejevoljnost strank. Potem so tu še različni vzroki, na katere nimamo vpliva ne odvetniki ne stranka, npr. prestavljen narok neposredno na sodišču, odsotnost nasprotne stranke na naroku, vlaganje vlog na sodišču, ki zavlačujejo postopek, ipd. To so situacije, ki finančno bremenijo stranke brez njihove ali naše krivde, in teh stroškov ni mogoče vedno povrniti. Seveda pa obstajajo tudi storitve, ki so bistveno bolj predvidljive, kot so npr. sestava pogodb, aktov, statusne spremembe družb, oporoke ipd.

Odvetniške pisarne na splošno veliko časa »izgubljamo« pri zadevah, ki niso potrebne/nujne, so pa del našega posla – naj si bodo to obvestila stranki o plačilu sodne takse, obvestilo o preklicu naroka (obravnave na sodišču), druga obvestila sodišča, nasprotne stranke ali tretjih oseb/družb, ki so v nekem postopku neposredno ali posredno udeleženi. To je na žalost neizogibno dejstvo, ki obstoji in ne nazadnje povečuje (mestoma po nepotrebnem) stroške stranke.

Nemalokrat stranke kličejo večkrat na teden ali celo na dan in se (očitno) ne zavedajo dejstva, da nam to jemlje čas, ki ga posledično zaračunamo kot del opravljenega dela.

Naše storitve obračunavamo po odvetniški tarifi po s stranko dogovorjeni vrednosti odvetniške točke ali po dogovorjeni urni postavki. Odvisno od vsebine primera. Na splošno lahko rečemo, da se po naši oceni cene odvetniških storitev gibljejo od 100 € na uro naprej pa tam do več kot 350 € na uro v »najdražjih« pisarnah.

Izpostaviti je treba, da so danes redke zadeve, ki so lahke in ki ne terjajo ustreznega angažmaja. Zato ni toliko pomembno, koliko je določena zadeva »poceni«, ampak kaj za to ceno dobite. Vrednost opravljenega dela glede na ceno je ključnega pomena in tu se zadeva lahko zelo zalomi.

Zanimiv primer se nam je zgodil, ko je določena stranka prišla z 10 cm debelo zdravniško dokumentacijo, ki je terjala študijo in znanje tako pravne kot tudi medicinske stroke. V takih primerih sodelujemo z zdravniki, ki imajo to (specialno) znanje, da sploh lahko strankam kakovostno svetujemo, in seveda je tudi njim treba plačati njihove storitve. Tak pregled in študija zapletene zadeve ter spisa lahko terja 10 ur in več našega dela. V konkretnem primeru smo ocenili stroške študije spisa, stroške zdravnika specialista in pravno mnenje na okoli 500–1000 € (brez DDV), stranka pa je povedala, da ji je drug odvetnik rekel, da ji za 200 € napiše še pritožbo zraven pregleda in študije spisa. Na srečo je stranko ta nizek znesek opomnil, da verjetno za to ceno ne bo dobila tistega, kar si želi, in po razgovoru z nami se je strinjala, da je cena prenizka za zapleteno zadevo, kot jo ima. Zanimivo je bilo, da je sama vedela, da je zadeva zelo težka in zapletena, ampak jo je nizek ponujeni znesek skoraj »pretental«, da bi ponudbo sprejela. Takih primerov danes ni malo in treba je biti previden pri teh »nizkih cenah«. Vsekakor je prav, da vsak zase dogovori čim boljšo in korektno ceno, vendar je treba (kot že rečeno) gledati vrednost, ki jo določena cena ponuja, ne zgolj cene.