»Roma locuta, causa finita!«
(Rim je odločil, zadeva končana!).
Naša pisarna se je v svoji praksi ukvarjala z veliko primeri iz civilnega, kazenskega in gospodarskega prava ter drugih področij. Čeprav je vsak primer zase poseben, pa je iz njih mogoče izvleči neki temelj našega dela in pristopa, ki ju omenjamo na uvodnih straneh.
Namen te strani je prikaz naše prakse, da boste videli, s kakšnimi primeri se ukvarjamo in ali vam je kateri blizu, da vam morda celo pomaga pri vaši pravni dilemi.
Naša stranka je bila opeharjena pri delitvi zapuščine, ko je izvedela, da so si njeni bratje in sestre že za časa življenja, s pomočjo staršev, razdelili precej nepremičnin, našo stranko pa pri tem zavestno izločili iz potencialnega dedovanja. Ko je naša stranka to izvedela, smo vložili tožbo, čeprav smo imeli slabe možnosti za uspeh. Stranka je bila s tem seznanjena, vendar se ji je zdelo zelo nemoralno, da so jo tako opeharili. Sledila je tožba in v mediaciji nam je uspelo doseči dogovor, ki je že pred leti veljal za pravično delitev in ki je vključeval tudi našo stranko. Naša stranka ni bila »požrešna«, želela je samo del premoženja staršev, ki ji je bil obljubljen, a izvensodna pisma tega niso dosegla, temveč šele sodna pot.
Nemalo je primerov razvez (ločitev) in delitev premoženja. Vsaka stranka meni, da bo dobila premalo, in se bori za svoj prav. V enem primeru sta se bivša zakonca tožila za nepremičnino, ki je bila zgrajena pred nastankom zakonske zveze, vendar je drugi zakonec vztrajal, da je vlagal v to nepremičnino toliko, da mu pripada 50 % nepremičnine. Na koncu je prišlo do tožbe, dokazovanja in celega postopka, da se je zadeva rešila sporazumno, a sta obe stranki precej popustili, zlasti ta z večjimi apetiti.
Najtežji primeri so primeri, kjer so vpleteni otroci, ki jih ločitve in delitve zelo prizadenejo. Ena takih težjih zgodb je bila, ko sta bila oba starša mlada in brez službe ter sta se borila za skrbništvo dveh otrok. Na sodišču se je kaj kmalu izkazalo, da otrok nihče od njiju ne more preživljati in zanju skrbeti, zato je sodišče po dogovoru s strankami otroke dodelilo stari materi otrok, torej materi enega od nekdanjih partnerjev. Čeprav je bila zgodba žalostna in precej šokantna, so bili otroci na staro mamo navezani in vsi upamo, da se je zgodba po sodni obravnavi dobro razpletla.
Dogajajo se tudi primeri, ki presenetijo celo nas. V enem kazenskem primeru smo (s stranko) pričakovali obsodilno sodbo, ko je bil najden DNK naše stranke na lepilnem traku, nalepljenem na kameri pred trgovino. Dokazi so bili sicer pomanjkljivi, vendar sta dokazni postopek in ne nazadnje sodnica vodila zadevo v smer obsodbe. Naši stranki je grozilo eno leto zapora, kot je napovedovalo tožilstvo. Tik pred koncem postopka, ko so bili obeti boljši, smo se želeli dogovoriti s tožilstvom za zelo dobro poravnavo (brez zaporne kazni), pa je sodnica izjavila, da je imela namen našo stranko (obdolženega) oprostiti. To je bil šok za vse (nas, tožilstvo in obdolženega). Kljub vsemu smo se s tožilstvom poravnali, saj bi v nasprotnem primeru pričakovali pritožbo tožilstva. Glede na to, da je bila nevarnost, da bi višje sodišče pritožbi ugodilo, smo se raje poravnali za zelo »ugodno« kazen.
V modernih časih je DNK ključni dokaz pri marsikaterem kaznivem dejanju, pri čemer ne gre prezreti, da ravno DNK lahko predstavlja tudi element, ki se ga da še kako »nastaviti« na neko mesto zločina ali kaznivega dejanja. Zlorabe s strani storilcev, pomočnikov ali koga drugega so zelo mogoče in predstavljajo resen problem pri reševanju ter zastopanju tovrstnih primerov.
V enem izmed naših primerov so mediji našo stranko očrnili in to objavili v tiskanih medijih ter na internetu. Ko so našo stranko prijatelji obvestili o objavi, je bila zgrožena in v šoku. Naše posredovanje, vložena tožba in zahteva za odpravo vseh nezakonitosti so pripeljali do dogovora z medijsko hišo, da so umaknili vse zapisi z interneta, objavili popravek članka in opravičilo. Mediji so za ljudi, ki se z njimi ne ukvarjajo, lahko velik problem, saj neresnično pisanje človeka zelo prizadene. Internet je medij in ljudje se pogosto niti ne zavedamo, kaj vse objavljamo na internetu ter spletnih medijih, kot so Facebook, Twitter, Instagram ipd., posledice ene objave pa so lahko katastrofalne za posameznika, saj objava lahko v nekaj minutah/urah doseže tudi milijone ogledov.
Penalna odškodnina se uradno še ni uveljavila niti v Sloveniji niti v Evropi. Velika večina, če ne vse države Evrope, so namreč proti tem visokim in kaznovalnim odškodninam iz različnih razlogov. Ne glede na to uradno stališče pa je dejstvo, da se v sodni praksi že pojavljajo primeri tožb in sodb, ki penalno odškodnino po tiho priznajo. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice ni nobena izjema pri tem. Naša pisarna je že vložila tožbo in sodelovala pri primeru penalne odškodnine. Razlika od drugih je bila zgolj v tem, da mi tega niti nismo zanikali, ampak smo tožbo vložili z namenom spremembe sodne prakse. Čeprav smo vedeli, da posegamo po nemogočem, smo menili drugače. Na žalost nam je sodnik v postopku priznal, da imamo prav, a da on ne bo šel preko sodne prakse in bi odškodnino zavrnil. Ne glede na to smo z nasprotno stranko na koncu uspeli doseči dober dogovor, ki je precej presegal običajni znesek odškodnine. Očitno pa je boj za penalno odškodnino še vedno odprt. Odvetnik Petek je na to temo napisal tudi članek v reviji Odvetnik.
V enem izmed primerov so vsa slovenska sodišča popolnoma ignorirala jasno zakonsko določbo v kazenskem postopku, ki je določala združitev kazni (če ima oseba več obsodb za kaznivo dejanje, se izreče enotna sodba, ki združi vse te kazni v eno). V enem izmed mnogih sprememb kazenskega zakona je namreč prišlo do napake zakonodajalca, ki je namesto maksimalne skupne kazni zapora 30 let določil 20 let. Vsem je bilo jasno, da gre za napako, vendar te napake ni mogoče šteti v škodo ljudem. Izpostaviti velja, da je zakonodajalec potreboval leto in pol, da je to napako odpravil. Naša slovenska sodišča, vključno z vrhovnim, pa so preprosto in brez vsakega truda po širši razlagi ugotovila, da imamo sicer prav, da zakon določa maksimalno 20 let zapora, samo da je očitno prišlo do napake in da se upošteva 30-letna zaporna kazen. Ustavno sodišče pa se do tega vprašanja sploh ni opredelilo oz. je ocenilo, da gre za tako nepomembno stvar, da je ni niti obravnavalo. Izpostaviti velja, da je določnost v zakonu (nullum crimen, nulla poena sine praevia lege poenali – ni zločina in ne kazni brez določnosti v zakonu) eno najpomembnejših načel kazenskega prava. Če nekaj ni določeno v zakonu, ne more veljati, in nobena drugačna razlaga ne more iti v škodo obdolženemu ali obsojenemu. Logično smo v navedeni zadevi vložili pritožbo na evropsko sodišče, ki je zadevo že vzelo v obravnavo, kar praktično pomeni uspeh v zadevi.
V enem izmed civilnih postopkov smo zastopali stranko zaradi poškodbe noge, kjer je prišlo do zloma ene izmed malih kosti v stopalu. Vsi zdravniki so sprva mislili, da je prišlo do vnetja in ne zloma kosti, šele operacija noge po 8 letih je odkrila zlom te majhne (t. i. sezamoidne kosti) na stopalu. Tako smo po več kot 8 letih vložili tožbo in zatrjevali ter dokazovali, da se prej ni vedelo za poškodbo. Sodišče prve stopnje in višje sodišče se sploh nista ukvarjali z zadevo, vsebino in razlogi za potek toliko let, ampak sta brez vsakega problema ter polemike odločili, da je zadeva zastarala (odškodninske terjatve imajo maksimalno 5-letni zastaralni rok). Mi smo dokazovali, da je bilo nemogoče vedeti, da je šlo za poškodbo pred operacijo, vendar nihče ni imel želje ugotavljati, ali je šlo za kršitev človekovih pravic s tem, ko naši stranki ni bila dana možnost uveljavljanja svojih pravic pred sodiščem zaradi domnevnega zastaranja. Vrhovno in ustavno sodišče pa se z zadevo seveda sploh nista ukvarjali oz. ju nista vzeli v obravnavo. Evropsko sodišče je na srečo menilo drugače in je zadeva že sprejeta v obravnavo.
Prvi primer se nanaša na relativno tragično zgodbo, ko je stranka povozila starejšega moškega (80 let) na kolesu. Ta je pripeljal po neprednostni cesti in ne da bi se prepričal, zavil desno na glavno cesto, v tem trenutku pa je pripeljala z avtomobilom naša stranka, ki je kolesarja zadela. Ob nesreči je kolesar utrpel hude telesne poškodbe, vendar ob prihodu v bolnišnico ni bil v smrtni nevarnosti. Čez nekaj dni je v bolnišnici dobil bolnišnico bolezen MRSA, zaradi katere je posledično umrl. Naša stranka je vozila nekoliko prehitro, kar je zadoščalo za obtožbo, saj v teh zadevah za kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti zadošča kršitev cestnega predpisa. Tožilstvo je trdilo, da obstoji vzročna zveza med prehitro vožnjo, povoženjem in tudi smrtjo kolesarja v bolnišnici. Izvedenec medicinske stroke pa je ravno tako navajal, da obstoji vzročna zveza med poškodbo ob prometni nesreči in MRSO. Po osmih letih trpljenja zaradi dolgega sodnega postopka za našo stranko in ob dejstvu, da se je tudi sin pokojnega strinjal, da je bila nesreča, se je zadeva ugodno rešila za našo stranko. Na koncu po dokazovanju, da naša stranka ni vozila prehitro in da ni vzročne zveze med hudo telesno poškodbo in MRSO, nam je uspelo v dogovoru s tožilstvom ter sodiščem doseči sicer obsodilno pogojno sodbo, vendar je sodišče takoj izreklo odpust kazni, kar je izredno redko. Tako je bila naši stranki sicer izrečena kazen, ki pa se je hkrati tudi odpustila. Ob tem velja izpostaviti korektno delo tako tožilstva kot sodišča, ki si je prizadevalo izreči kazen, primerno teži storjenega dejanja in okoliščinam.
Primer dobre sodne in tožilske prakse je bil, ko je bila naša stranka obtožena napada na policista in odtujitve 50 € iz igralnega avtomata v casinoju. Naša stranka je bila ob dogodku pod vplivom alkohola in glasna, nikakor pa ne nasilna ali žaljiva, kot je želela prikazati policija. Problem je bil, da je bila naša stranka v tujini na delu in zaradi kaznivega dejanja ne bi dobila podaljšanja vize za delo, zato je bilo esencialnega pomena, da je nekaznovana. Z oškodovancem, ki naj bi mu naša stranka na igralnem avtomatu prevzela 50 €, smo se poravnali in sodišče je za kaznivo dejanje zatajitve umaknilo obtožbo, ostali pa sta še dve kaznivi dejanji zaradi preprečitve uradnega dejanja uradni osebi oz. napad na uradno osebo. Navedeno se ni zgodilo, vendar sta oba policista vztrajala, da ju je naša stranka napadla in žalila. Na našo srečo sta policista izrekla za isto dejanje tako kazen v prekršku kot tudi napisala kazensko ovadbo in smo z uspešnim prepričevanjem sodišča (ki se je sicer že takoj strinjalo) in tožilstva uspeli, da je bil obtožni predlog v celoti umaknjen, naša stranka pa nekaznovana. Temeljno načelo kazenskega prava (ne bis in idem – ne dvakrat o isti stvari) namreč preprečuje, da bi se isti osebi sodilo dvakrat za isto stvar.
Primer dobre prakse, sicer obsodilne, je bil kvalificiran (hujša oblika) poskus umora, ko so našo stranko obtožili, da je svojo ženo želela naklepno umoriti zaradi pridobitve premoženjske koristi (denarja). Šlo je za prepir med zakoncema, ki se je odvil v pravo akcijsko dramo. Žena naše stranke je šla od doma s taksijem, ko je bežala pred našo stranko, ta pa ji je sledila s svojim vozilom (za taksijem). Na sredi (na odstavnem pasu) avtoceste se je taksi ustavil, žena je zbežala čez avtocesto, naša stranka pa za njo. Ker je imela naša stranka pištolo za pasom, jo je prijela v roko, da ji ne pade pri teku, in na drugi strani avtoceste ujela svojo ženo. Potem jo je privlekla nazaj do taksija, kjer se je žena vrgla na tla, naša stranka pa jo je želela dvigniti z odstavnega pasu, v tem trenutku pa je v desni roki držala pištolo. Ob dvigovanju žene se je sprožila pištola in ženo naše stranke zadela v prsni koš. Na srečo, krogla jo je zadela zgolj nekaj cm od srca, je žena preživela, naša stranka pa je bila seveda obtožena poskusa umora. Za nameček je žena nekaj dni po dogodku, jezna na našo stranko, pričala, da jo je naša stranka namenoma želela ubiti. Zaradi vsega navedenega je tožilstvo zahtevalo 15–30 let zapora, vendar nam je uspelo dokazati, da ni šlo za poskus namernega umora iz koristoljubja, ampak za neumnost, zato je sodišče prisodilo zgolj minimalno kazen za tako dejanje, tj. pet let zapora.
V naslednji prekrškovni zadevi je bila naša stranka obtožena storitve prekrška, pri katerem naj bi napadla mamo nekdanje žene. Priča – napadena mama – je pričala, kako naj bi jo naša stranka napadla in ji grozila, pri čemer to ni bilo res, je pa bila naša stranka nesramna do nje. Ob uspešni obrambi nam je uspelo doseči sodni opomin brez denarne kazni in stroškov postopka.
Zanimiv je tudi primer zastopanja pred sodnico za prekrške, ko je naša stranka v vinjenem stanju prepakirala vozilo z enega parkirišča na drugega in pri tem prepeljala cca 100 m po cesti. Ko je parkirala vozilo, je po nesreči zadela drugo vozilo, pri katerem je bil lastnik in je zahteval denar za poškodbo. Ker je naša stranka to osebo poznala, je mislila, da se šali, kar se kasneje, ko je ta poklicala policijo, ni izkazalo za resnično. Policija je dala naši stranki pihati in stranka je napihala toliko, da ji je policija izrekla odvzem vozniškega dovoljenja ter ji prepovedala vožnjo. Naša stranka je zadevo s tem znancem hitro rešila, kar pa ni bilo dovolj za sodnico za prekrške. Zagrožena kazen je bila najmanj 1200 € in 18 kazenskih točk oz. odvzem vozniškega dovoljenja. Prav tako bi morala plačati 300–500 € stroškov postopka. Z našo pomočjo in uspešno obrambo (stranki smo svetovali, da se vse prizna) nam je uspelo doseči kazen pod minimalno zakonsko mejo, in sicer 600 € ter brez stroškov postopka. S sodnico pa smo se dogovorili, da bo naša stranka oddelala še teh 600 € v družbeno korist. Za vozniško dovoljenje pa smo dosegli odlog izvršitve kazni in ji to ni bilo odvzeto.
Če imate kakršna koli vprašanja v zvezi z ločitvami ali delitvijo premoženja, nas lahko pokličete na hitri telefon za takojšnjo pomoč ali pa se dogovorite/nam pišete in se oglasite na sestanek.
Tudi v pravu ni neobičajno, da stranke uporabijo vse manevre, da bi v svojih postopkih uspele, kar je lahko velik problem za ljudi z visoko stopnjo integritete in poštenja. Nemalokrat se namreč zgodi, da stranke pridejo v našo pisarno z namenom, da se odpravi določena krivica in da dosežejo »svojo« pravico, za katero verjamejo, da jim gre.
Nemalokrat pa se zgodi, da nasprotna stranka nima tako poštenih namenov. To se hitro izkaže kot problem v postopku in posledično za našo stranko. Tak postopek lahko postane psihično zelo obremenjujoč in tega se malokdo zaveda. Sodni spori niso preprosti za posameznika, ki se z njimi prvič sreča in ni pripravljen na tako bitko.
Ključno pri našem delu v praksi je zaupanje med stranko in odvetnikom. Zaupanje mora biti vzajemno in na čim višjem nivoju. Zelo pomembno je, da se stranka dobro počuti in odvetniku zaupa.
Če med postopkom zaupanje pade ali ga že na začetku ni, bo sodelovanje težko in rezultati (običajno) slabši.
Naš namen na teh straneh ni, da podajamo hvalo. Pošteno je treba navesti, da niso vsi postopki uspešni. Relativno tvegani postopki so tisti, ki vključujejo izvedence (in tako specifična strokovna znanja), pa naj si bo to izvedenec cestne stroke pri prometnih nesrečah ali izvedenec ekonomske stroke, ki ugotavlja, ali je neki stranki nastala ekonomska škoda. In ravno v dveh primerih smo imeli situacijo, ko smo bili s stranko prepričani, da bomo uspeli, a smo naleteli na izvedenca, ki sta imela svoje stališče o zadevi, kar je stranko stalo zmage v tožbi. To so tveganja, ki so najtežje predvidljiva, saj pogosto stranka in mi vemo, da bi v postopku morali uspeti.
Dejstvo je, da se relativno uspešno spopadamo s primeri, ki na prvi pogled niso tako »čisti/uspešni«.
Verjamemo, da je z dobro predstavitvijo primera in ustrezno zavzetostjo mogoče doseči veliko, pa naj bo to v sodnem ali izvensodnem postopku. Upanje pač umre zadnje in mi tudi.
Ste v dilemi kako ravnati s svojimi pravnimi zadevami?
Izkoristite storitev našega klicnega centra, ki deluje kot hitra in učinkovita pravna pomoč. Sistem svetovanja je zelo ekonomičen, saj storitev plačate po obračunani minuti pogovora.