Odvetnik za kazensko pravo

Vas zanima, kako se je človek izognil 30-letni (nezakoniti) zaporni kazni? V videu najdete tudi kaj storiti, ko se soočate s kazenskim postopkom in česa nikoli ne smete narediti! Dobrih 5 minut investicije v znanje, ki bo vredno vašega časa. Ne spreglejte kratkega videa!

Kazniva dejanja

Odvetniška pisarna Petek uspešno deluje na področju kaznivih dejanj in prekrškov. Marko Petek je bil namreč 12 let zaposlen na policiji, kjer je opravljal različna dela in naloge. Med svojim delom na policiji se je ukvarjal tudi s kaznivimi dejanji in prekrški. Zadnja leta pa je delal na Oddelku za gospodarsko kriminaliteto, zato se Odvetniška pisarna Petek & Novak ukvarja tudi s specifičnimi kaznivimi dejanji s področja gospodarskega kriminala, kjer je potrebno dobro poznavanje kaznivih dejanj in gospodarskega prava.

Pri kaznivih dejanjih je nujno poznavanje policijskih postopkov. Namalokrat policisti, kriminalisti in tudi tožilci kršijo človekove pravice za za dosego cilja - obsodilne sodbe pa četudi zavoljo spornih ali celo nezakonitih dejanj, da do tega pridejo. Tu pa mi nastopimo kot protiutež tem močnim institucijam, kjer je mali mož/žena v izredno podrenjenem položaju. Naša naloga je primarno, da se ta razmerja čimbolj izenačijo.

Hišna preiskava

Pri hišni preiskavi je treba zagotoviti njeno zakonitost. Po hišni preiskavi ni neobičajno, da osumljencu odvzamejo prostost za 48 ur in v najhujših primerih preiskovalni sodnik odredi po tem času še pripor. To so situacije, ko najbolj potrebujete dobrega odvetnika.

Učinkovita obramba

Bistvo in najpomembnejši del pri kaznivih dejanjih ter prekrških je ocena situacije in možnosti za uspešno obrambo.

Osumljenec oziroma kasneje obdolženec dokazuje svojo nedolžnost in mora storiti vse potrebno, da v postopku uspe, bodisi z oprostilno sodbo bodisi z najmanjšo možno višino kazni. Nerealno in zavajajoče bi bilo stališče, da je uspeti v kazenskih in prekrškovnih postopkih lahko.

Zelo pomembno se nam zdi, da rešitev ne iščemo samo v ustaljenih okvirih. Nemalokrat se z iznajdljivostjo in dobro pripravo najdejo rešitve, ki niso očitne na prvi pogled. Tak primer je predstavljen spodaj, ko ugoden izid na začetku ni bil niti malo pričakovan. Bistveno pri teh rešitvah je, da smo ljudje živa bitja z različnimi zgodbami in različno zgodovino.

Kazenski postopek se običajno začne z vložitvijo kazenske ovadbe s strani oškodovanca, tretje osebe ali same policije oziroma tožilstva. Na podlagi podane kazenske ovadbe policisti pridobivajo dokaze in zbirajo obvestila od prič ter osumljenih, v nadaljevanju pa zadevo odstopijo v reševanje na pristojno okrožno državno tožilstvo. V nadaljevanju predkazenskega postopka tožilec vodi in usmerja postopek ter po potrebi predlaga, da se uvede preiskava. Preiskava se vodi pred preiskovalnim sodnikom, ki zgolj uvede preiskavo in izvaja tiste dokaze, ki jih je predlagalo tožilstvo ali druge osebe, ki sodelujejo v predkazenskem postopku. Ob zaključku preiskave pa zadevo pošlje nazaj tožilstvu, ki se odloči, ali bo vložilo obtožni predlog zoper osumljenca ali pa bo ovadbo zavrglo, torej kazenskega postopka ne bo nadaljevalo. Povedano drugače, tožilec je tisti, ki se odloči, ali bo postopek nadaljeval ali zaključil, funkcija preiskovalnega sodnika pa je zgolj v vodenju in usmerjanju pri vodenju preiskave, ne odloča pa preiskovalni sodnik o tem, ali bo nekdo obsojen ali oproščen obtožbe.

Če tožilec vloži obtožnico oziroma obtožni predlog s strani tožilca, se zadeva preda na pristojno okrajno ali okrožno sodišče, ki obravnava zadevo. Običajno od vložitve obtožnega akta pa do razpisa predobravnavnega naroka ali glavne obravnave traja od enega do treh let, odvisno v katerem mestu v Sloveniji. V večjih mestih, kjer so večji sodni zaostanki, je doba daljša, v manjših mestih pa je zadeva lahko prej na vrsti. Ko je enkrat uveden postopek na sodišču, je od obsega samega postopka odvisno, koliko časa bo zadeva trajala – običajno nekaj mesecev, v hujših zadevah pa tudi kašno leto ali več. Ko sodišče izvede vse dokaze, se izreče (ustno) sodba na koncu zadnje obravnave (za razliko od civilnih sporov, kjer sodišča skoraj nikoli ne izrečejo sodbe takoj po koncu postopka, ampak šele čez mesec ali več ta izide pisno). Zoper sodbo je mogoče vložiti pritožbo na višje sodišče. V primeru pogojne obsodbe je treba pritožbo napovedati na samem naroku ali v roku osmih dni. Višja sodišča v Sloveniji so štiri in običajno porabijo do dve leti, da izdajo sodbo.

Po odločitvi višjega sodišča je mogoče vložiti izredna pravna sredstva na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in kasneje na Ustavno sodišče Republike Slovenije ter Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Več o tem najdete na: človekove pravice in evropski spori.

Nikoli ne dajajte izjav na policiji/policistom

Vedno in povsod se pojavlja vprašanje, ali se zagovarjati v postopku ali ne. Obstaja neko nepisano pravilo, da se krivi obdolženci ne zagovarjajo.

Nikoli ni smiselno dajati izjav na policiji brez odvetnika. Iz nekega predavanja, ki sta ga na ameriški fakulteti imela profesor prava James Duane in policist Georga Bruch, izhaja, da je izredno tvegano dajati na policiji kakršnekoli izjave. Navedeno je pomembno predvsem s stališča taktik in metodik policijskega zasliševanja, saj bodo policisti uporabili sleherno informacijo, ki jo boste izdali, v svojo korist. Tudi iz naše prakse izhajajo primeri, ko smo poskušali policiste argumentirano prepričati v nedolžnost stranke ali v dokaze, ki kažejo na to, da je naša stranka bistveno manj vpletena v določen postopek, kot zatrjuje policija, vendar pa z navedenim nikoli in nikdar nismo uspeli. Profesor Duane je celo omenjal primer, ko se je neki kazenski odvetnik zagovoril na policiji, ko je mislil, da jih bo prepričal o svoji nedolžnosti, v bistvu pa je le izdal eno neumno informacijo, ki ga je na koncu pripeljala do obsodilne sodbe.

Zanimivosti in primeri

1. Nikoli ne dajajte izjav policiji

   V enem od naših primerov je bil obdolženi osumljen storitve kaznivega dejanja tatvine, pri čemer pa noben materialni dokaz (kamere, ki so bile na objektu, priče, prstni odtisi ali kaj podobnega) ni bil najden na kraju kaznivega dejanja. Tri mesece po kaznivem dejanju so policisti po nesreči našli lepilni trak, ki je bil nalepljen na senzorju alarma. Na tem senzorju alarma naj bi bili poleg dveh drugih oseb najdeni še sledovi DNK-ja naše stranke (torej DNK treh oseb). Naša stranka je v razgovoru s policijo povedala, da je pred časom neki lepilni trak res dala dvema osebama in da je verjetno to njun lepilni trak. Teh oseb ni želela izdati. Izvedenec za DNK je izpovedal, da sledi DNK lahko ob ugodnih vremenskih razmerah ostanejo na takem lepilnem traku tudi od enega do pet let, zato je obstajala velika verjetnost, da naša stranka ni imela nobene povezave s samim kaznivim dejanjem. Ker je obstajala verjetnost, da bo obdolženi na koncu postopka obsojen, smo se s tožilstvom poravnali in priznali krivdo. Tožilka je namreč na začetku postopka zahtevala devetmesečno zaporno kazen, na koncu pa smo kljub temu uspeli z veliko verjetnostjo dokazati, da so dokazi pomanjkljivi, zaradi česar smo dosegli pogojno obsodbo. Če torej naša stranka ne bi povedala policiji, da je imela kakršnokoli povezavo z lepilnim trakom in bi preprosto molčala, policija ali sodišče nikakor ne bi mogla povezati vzročne zveze med DNK na lepilnem traku, ki je bil najden na kraju kaznivega dejanja, in našo stranko. To potrjuje našim navedbam, da se ne izplača pogovarjati s policijo.

2. Prometna nesreča s smrtnim izidom

   Sodelovali smo v zadevi, kjer je bila naša stranka obsojena storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom. Z neprednostne ceste jo je izsilil kolesar (starejši gospod), ki ni bil previden pri vključevanju na prednostno cesto. Naši stranki so očitali prehitro vožnjo nekaj kilometrov na uro (cca 60 km/h namesto 50 km /h). Dodaten problem je bil, da je imel gospod ob nesreči »samo« zlom stegnenice, v bolnici pa je dobil bolnišnično okužbo MRSA in zaradi nje dejansko umrl. Tožilstvo je trdilo, da je vzročna zveza med prometno nesrečo, prehitro vožnjo in bolnišnično okužbo ter našo stranko obtožilo kaznivega dejanja. Naša stranka je bila na prvi stopnji že enkrat oproščena, vendar je višje tožilstvo sodbo razveljavilo in ugotovilo, da vzročna zveza med nesrečo in bolnišnično okužbo obstoji. Naše mnenje je bilo diametralno nasprotno odločitvi višjega sodišča. Čeprav je bila sodba višjega sodišča, ki je vrnilo zadevo na ponovno odločanje na prvo stopnjo, za nas zelo sporna, ni bilo pričakovati, da bo zdaj tudi sodišče prve stopnje našo stranko obsodilo. Postopek je trajal že sedem let, ko nam je uspelo sodišče in ne nazadnje tožilstvo prepričati, da se najbolj v tej zgodbi »sekira« in obremenjuje naša stranka. Svojci pokojnega niso gojili nobene zamere, celo pričali so v prid naši stranki in konec koncev ni bilo več nobenega namena, da se ta postopek po tolikih letih še nadaljuje. Končno nam je uspelo prepričati sodišče in tožilstvo o (ne)smiselnosti tega kaznivega dejanja ter smo se dogovorili, da je naša stranka dobila eno leto pogojne obsodbe in takojšen odpust kazni. Sama pogojna obsodba je bila namreč pomembna za našo stranko, ker je delala v dobrodelni organizaciji že več let in je bil tam pogoj »nekaznovanost«, četudi za tako kaznivo dejanje. Konec dober, vse dobro, zadeva se je dobro rešila za vse skupaj in lahko rečemo, da smo s skupnimi močmi tožilstva in sodišča zadevo rešili zakonito in v najboljšo korist vseh.
   
   Več o tem primeru si lahko pogledate v video posnetku, kjer odvetnik poda svoj vidik in izpostavi ključne točke za razplet zgodbe. Video posnetek je dostopen na povezavi: https://www.op-petek.si/kazensko-pravo-in-prekrski/kaznivo-dejanje-kako-malo-zivljenjskosti-vcasih-pomaga-pri-pravnih-zadevah/
   

3. Drugi primer prometne nesreče s smrtnim izidom

   Primer se je zgodil, ko je naša stranka z bokom kombiniranega vozila domnevno podrla pešca (starejšega moškega) na prehodu za pešce. Posnetek je ujela varnostna kamera in iz njega se ni najbolje videlo, kaj se je zgodilo, razen to, da je gospod prečkal cesto, naša stranka mu je dala prednost, da je šel mimo njenega vozila, ko pa je gospod zaključeval hojo po vozišču, pa je naša stranka speljala in ga domnevno podrla z bokom vozila. Gospod se je z glavo udaril v rob pločnika in umrl. Zadeva je bila zelo sporna, kako je prišlo do te situacije ali gremo z zadevo do konca in z izvedenci poskušamo dokazati, da naša stranka ni zadela gospoda, ali se poskušamo pogoditi s tožilstvom in sodiščem za neko milejšo kazen. Naša stranka je že hotela dokazovati svojo nedolžnost, saj je bila prepričana, da ga ni zadela, niti ni čutila udarca, vendar je po seznanitvi s hčerko žrtve na obravnavi od tega odstopila in priznala krivdo ter se opravičila hčeri, ki ji je opravičilo zelo veliko pomenilo. Njej niti ni bilo važno, kaj se je zgodilo, njej je pač oče umrl. Tudi v tem primeru smo se ob sodelovanju tožilstva, sodišča in oškodovanke dogovorili za milo kazen, ki je dosega svoj namen za vse vpletene. Nemalokrat se zgodi, da ni mogoče ugotoviti, kaj se je točno zgodilo in v takih primerih je malo modrosti ter preudarnosti (cum grano salils, s kančkom soli) dobro zadeve rešiti z malo posipanja s pepelom in prepustiti usodi svojo pot. Vsak primer je seveda odvisen od okoliščin in svojevrsten.
   
   

4. Dvakrat kaznovan za isto stvar

   Drugi primer dobre sodne in tožilske prakse je bil, ko je bila naša stranka obtožena napada na policista ter odtujitve 50 € iz igralnega avtomata v igralnici. Naša stranka je bila ob dogodku pod vplivom alkohola in glasna, nikakor pa ne nasilna ali žaljiva, kot je želela prikazati policija. Problem je bil, da je bila naša stranka v tujini na delu in zaradi kaznivega dejanja ne bi dobila podaljšanja vize za delo, zato je bilo esencialnega pomena, da je nekaznovana. Z oškodovancem, ki naj bi mu naša stranka na igralnem avtomatu prevzela 50 €, smo se poravnali in sodišče je za kaznivo dejanje zatajitve umaknilo obtožbo, ostali pa sta še dve kaznivi dejanji zaradi preprečitve uradnega dejanja uradni osebi oz. napada na uradno osebo. Navedeno se ni zgodilo, vendar sta oba policista vztrajala, da ju je naša stranka napadla in žalila. Na našo srečo sta policista izrekla za isto dejanje tako kazen v prekršku kot tudi napisala kazensko ovadbo in nam je z uspešnim prepričevanjem sodišča (ki se je sicer že takoj strinjalo) ter tožilstva uspelo, da je bil obtožni predlog v celoti umaknjen, naša stranka pa nekaznovana. Temeljno načelo kazenskega prava (ne bis in idem – ne dvakrat o isti stvari) namreč preprečuje, da bi se isti osebi sodilo dvakrat za isto stvar.

5. Spor med zakoncema – obtožen poskusa umora

   En uspešen primer, sicer obsodilne sodbe, je bil kvalificiran (hujša oblika) poskus umora, ko so našo stranko obtožili, da je svojo ženo želela naklepno umoriti zaradi pridobitve premoženjske koristi. Šlo je za prepir med zakoncema, ki se je odvil v pravo akcijsko dramo. Žena naše stranke je šla od doma s taksijem, ko je bežala pred našo stranko, ta pa ji je sledila s svojim vozilom (za taksijem). Na sredi (na odstavnem pasu) avtoceste se je taksi ustavil, žena je zbežala čez avtocesto, naša stranka pa za njo. Ker je imela naša stranka za pasom pištolo, jo je prijela v roko, da ji ne pade pri teku, in na drugi strani avtoceste ujela svojo ženo. Potem jo je privlekla nazaj do taksija, kjer se je žena vrgla na tla, naša stranka pa jo je želela dvigniti z odstavnega pasu, v tem trenutku pa je v desni roki držala pištolo. Ob dvigovanju žene se je sprožila pištola in ženo naše stranke zadela v prsni koš. Na srečo jo je krogla zadela nekaj cm od srca in žena je preživela, naša stranka pa je bila seveda obtožena umora. Za nameček je žena nekaj dni po dogodku, jezna na našo stranko, pričala, da jo je naša stranka namenoma želela ubiti. Zaradi vsega navedenega je tožilstvo zahtevalo 15–30 let zapora, vendar nam je uspelo dokazati, da ni šlo za namerni uboj iz koristoljubja, ampak za neumnost, zato je sodišče prisodilo zgolj minimalno kazen za tako dejanje, tj. 5 let zapora.

NE SPREGLEJTE BLOG: Zaslišal Hitlerja in zato umrl?

Verjetno do danes niste slišali za ime Hans Litten?

Gre za mladega odvetnika, ki si je 5. maja 1930 »drznil« zaslišati Hitlerja na enem izmed sodnih procesov, kjer se je obravnavalo dejanje za umor 3 ljudi. Proces ni bil zanimiv dokler ni na prostor za priče stopil Hitler in kot vedno dotedaj s svojim propagandnim govorom poskušal prikazati nacistično stranko (NSDAP) v dobri luči. Tokrat se je motil, saj je bil mladi odvetnik na zaslišanje dobro pripravljen in je Hitlerja v treh urah zasliševanja pripravil do tega, da je dobesedno znorel. To pa je mladega odvetnika stalo življenja, pred tem pa še mnogo let mučenja.
Celoten članek si lahko pogledate na našem blogu (kliknite spodaj):
👉https://www.op-petek.si/dr-marko-pise/zaslisal-hitlerja-in-zato-umrl/